Izobraževanja uporabe i-table v okviru e-šolstva na OŠ Limbuš

V letošnjem šolskem letu smo na naši šoli v učilnice namestili prve štiri interaktivne table. Glede na to, da so bile nameščene tik pred začetkom šolskega leta in da so v teh učilnicah izginile stare table, smo bili postavljeni pred dejstvo, da jih bo treba kar najhitreje spoznati. Eno izmed teh smo postavili v računalniško učilnico z namenom, da jo bo lahko uporabljalo več učiteljev (ostale pa v predmetne učilnice). In zaradi tega smo bili postavljeni pred dejstvo, da se mora za delo z njo usposobiti čim več učiteljev. Tako se je začelo obdobje interaktivne table na naši šoli.

Nekateri učitelji smo z raziskovanjem uporabe i-table začeli samostojno – s klikanjem po ikonah in preizkušanjem. Tako smo si pridobili prve izkušnje in ideje za uporabo. Nato smo s svetovalcem v projektu e-šolstvo zastavili načrt izobraževanja učiteljev na naši šoli. Najprej smo se odločili za izvedbo 8-urnega seminarja. Zanimanje je bilo veliko, tako smo lahko oblikovali dve skupini. V tem času pa se je pojavilo novo – 24-urno izobraževanje. Zaradi želje večine učiteljev smo nato tudi pri nas izvedli 24-urno izobraževanje. Bili smo šola, ki se je v taki obliki izobraževala med prvimi.

Prva skupina (začetek novembra) je sodelovala najprej pri 8-urnem seminarju pod vodstvom predavateljice in dveh asistentov, ki pa sta nato (konec novembra) vodila drugo skupino.

Seminar se je začel takoj po pouku in napoved, da bo trajal kar osem ur, ni ravno motivirajoča. Še vedno ne vemo, kdaj bi bilo takšne seminarje smiselno izvajati. Po več urah pouka je osemurni seminar res naporen in motivacija in dojemanje tam po 18. uri močno padeta, kar se je zgodilo tudi pri nas. Sobote pa tudi niso priljubljene.

Vsak učitelj je delal ob svojem računalniku, kar je za lastno delo seveda nujno potrebno. Imeli smo nekaj manjših težav s kakšnim programom, a je računalnikarka težave rešila.
 
Delo po programu je bilo zanimivo, bili smo navdušeni, predavateljica nas je znala pritegniti. Največja težava, ki se je pojavljala, je bila različna stopnja predznanja uporabe programa i-table. Če si program vsaj malce poznal, si lažje sledil, učiteljem, ki pa so se s tem srečali prvič, pa je bilo spremljanje seveda nekoliko težje in morda prehitro. Tako smo lahko iz kasnejših pogovorov nekako razbrali, da je bil seminar zanimiv, uporaben, a da je bilo morda preveč informacij naenkrat in si lahko že hitro kaj pomešal in pozabil.

Po poročilu druge skupine smo ugotovili, da so se te pripombe že upoštevale, tako da je bil tempo počasnejši, predavatelja sta določene možnosti (funkcije) izpustila in so utrjevali tiste, ki so jih spoznali. Tako so si izdelali že tudi neko osnovo seminarske naloge. Tako pripomb o preveč informacijah v takem času s strani druge skupine potem ni bilo.

Nato je sledilo samostojno delo – izdelava seminarske naloge. Le-to je opravila večina učiteljev. Pri izdelavi smo si učitelji tudi pomagali med seboj.

Sledil je tretji del – predstavitev seminarskih nalog in spoznanje naprednejših orodij. Lahko rečemo, da smo bili mi kot tudi predavatelji z nalogami zelo zadovoljni in ugotovili, da smo se veliko naučili. Zdaj pa je seveda pomembno, koliko bomo pridobljena znanja sami razvijali.

Morda je učitelje še najbolj zmotilo dejstvo, da bo treba izdelati seminarsko nalogo. To je vneslo nekaj negativizma, saj učitelji tega nismo pričakovali. Razen tima za e-šolstvo na naši šoli drugi učitelji toliko še ne poznajo tega projekta in terminov, kot so e-kompetentni učitelj ipd. in v tem morda vsi niso videli nekega smisla.

Šolski razvojni tim e-šolstvo:
Andreja Cvetko
Julija Flogie
Karmen Gričnik
Nina Povšič Trantura