Šola ni družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture. Priznajmo si to.

Delova sobotna priloga (20. avgust 2016, stran 30 in 31) prinaša koristen,stvaren in pronicljiv razmislek ddr. Barice Marentič Požarnik o različnih strokovnih pogledih na slovensko šolo in izobraževanje, ki jih povzročajo mednarodne primerjave znanja otrok in odraslih. Kritična je predvsem do znanilcev hitrih sprememb, ki jim je ključno merilo količinski dosežek, ne pa kakovostno znanje. Za razloček od članka, na katerega se navezuje, trdi, da se načelo pravičnosti in kakovosti v šoli ne izključujeta, se dopolnjujeta, če kakovost razumemo v družbenem smislu in ne le v točkovnih dosežkih na preskusih znanja.

Opozarja, da se problemov v slovenskem šolstvu lotevamo površinsko; z ukrepi ki se nam zdijo najbolj priročni,najhitrejši in na prvi pogled najbolj učinkoviti.Izpostavlja, da mednarodne raziiskave kažejo, da so naši učenci primerjalno dobri pri nalogah “vedeti kaj”, slabši pa pri nalogah “vedeti kako”. Poudarja, da se je treba razvojnih projektov lotevati preudarno, sistematično in z dovoljšno časovno zalogo; ob tem omenja razvijanje bralne pismenosti, ki je kot projekt potekalo dve leti, zdaj pa je vprašanje, če ga šole nadaljujejo ali so ga “odrinile” učiteljem slovenščine.

Ob koncu se dotakne tudi izobraževanja učiteljev in njihove usposobljenosti za poučevanje. Navaja primere držav, v katerih imajo študenti učiteljskih smeri veliko več dodiplomske praskse. Izraža tudi dvom v ustreznost vsebine učiteljskega strokovnega izpita.

#šola #kakovost

Ddr_Barica_Marentič_Požarnik

About Lipovšek

Iskalec možnosti, da bi bil pouk učinkovitejši in za učitelja manj naporen