Med epidemijo mora biti otrokom dostopna pomoč

osamljen otrok

Med epidemijo morajo biti dostopne vse vrste pomoči otrokom, opozarjajo strokovnjaki za otroško in mladinsko psihiatrijo. Koliko otrok in mladostnikov je v času epidemije preživelo hujšo stisko ali zbolelo za duševno motnjo, je po njihovem mnenju težko oceniti.

Kako je epidemija vplivala na duševno zdravje otrok in mladostnikov, je odvisno od njihove starosti, vključenost v mrežo vrstnikov, načina izobraževanja šole na daljavo, prilagoditve staršev in širšega okolja na novo situacijo, temperamenta otrok in mladostnikov ter tega, ali so že pred epidemijo imeli duševno stisko ali motnjo ter ali in kako je bila ta obravnavana. Iz pravkar objavljenega poročila izvršnega odbora Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu pa je razvidno, da otroci do desetih let niso imeli večjih težav, starejšim pa je bilo težje.

Na podlagi izkušenj, ki so jih dobili med epidemijo, in strokovnega znanja za morebitni drugi val predlagajo vrsto izboljšav, med drugim tudi pri izobraževanju na daljavo.

Otroci in mladostniki iz družin brez eksistenčnih skrbi

Strokovnjaki so ocenili vpliv na duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in brez duševne motnje, in ki so iz funkcionalnih družin s povprečnim socioekonomskim statusom, torej takim, ki so lahko otrokom omogočile izobraževanje prek računalnika.  

Otroci do desetega leta starosti so se na razmere v veliki meri odzvali podobno kot njihovi starši. Če so starši ohranili mirnost in so jim razložili situacijo na način, ki je primeren njihovi starosti, otroci večjih težav niso imeli. Družine so lahko preživele več časa skupaj, nekateri otroci so prvič med tednom imeli zajtrk in kosilo s starši. Starši so se z otroki ukvarjali več, nad čimer so bili predvsem najmlajši otroci navdušeni.

Takšno preživetje epidemije pa je bilo mogoče le v družinah, v katerih starši niso imeli eksistenčnih skrbi, s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila.

Mladostnikom iz te skupine je bilo težje. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji so morali zelo zaostriti, morda s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem »to se te ne tiče«, z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so bili bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo.

Svojo potrebo po druženju z vrstniki so lahko do neke mere izpolnjevali z druženjem preko družbenih omrežij, ki so jih uporabljali večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Večinoma se ti otroci in mladostniki vračajo v normalen vsakdan brez večjih posledic.

Otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin

Otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin ali družin, kjer je prav epidemija porušila družinsko ravnovesje, so bili v težjem položaju. Tisti, ki so bili že pred epidemijo deležni pomoči Centrov za socialno delo (CSD) ali bili nameščeni v krizne centre (KC), mladinske domove (MD) , vzgojne zavode (VZ) in zavode za otroke s posebnimi potrebami (ZOPP), so to pomoč vsaj deloma izgubili oz. se je izvajala drugače kot pred epidemijo.

Večinoma so se vrnili v družine, ki že pred epidemijo niso bile mladim v optimalno oporo in so jim v slabši meri nudile varen in primeren dom ali pa sploh niso.

Že v prvih tednih epidemije je v teh družinah prišlo do nekaj resnih poslabšanj duševnega stanja in tudi poskusov samomora mladostnikov.

Po drugi stran po izkušnjah strokovnjakov ni prišlo do porasta domačega nasilja. Čeprav so mediji poročali o tem, ga otroški in mladostniški psihiatri pri svojih bolnikih niso zabeležili. Prav tako niso zabeležili porasta samomorov.

Uprava kriminalistične policije je v času epidemije obravnavala samomor ene mladoletne osebe.

Negativne posledice spremenjenega načina dela in/ali zapiranja KC, MD, VZ, ZOPP in CSD so večje od pozitivnih epidemioloških učinkov, menijo strokovnjaki. Opozarjajo, da bi morale biti v prihodnje v primeru epidemije omenjene vrste pomoči dostopne in odprte.

Pregledi na daljavo dobra rešitev

Službe otroške in mladostniške psihiatrije (OMP) so v času epidemije delovale različno in sledile predvsem organizacijski shemi institucij, v katerih se prostorsko in organizacijsko nahajajo. Otroški in mladostniški psihiatri so imeli možnost ambulantnega dela na daljavo od drugega tedna epidemije, kar so nekateri izkoristili v polni meri in opravili večino že naročenih pregledov v času epidemije po telefonu, prav tako so s pomočjo telemedicine opravljali prve preglede. Drugi so število rednih ambulantnih pregledov zmanjšali, prvih pregledov pa v času epidemije niso opravljali.

Podobno različno je bilo organizirano delo kliničnih psihologov, specialnih pedagogov in socialnih delavcev.

Ambulantni pregledi na daljavo so se za otroke in mladostnike, ki so bili prej že vodeni »v živo«, izkazali kot dobra rešitev. Nekaterim bolnikom je takšna oblika pogovora celo bolj ustrezala, saj so lažje spregovorili o svojih težavah, poleg tega za obisk ambulante niso bili odvisni od časa in pripravljenosti odraslih (prevoz).

Prvi pregledi na daljavo so manj ugodni, saj je težje vzpostaviti potreben terapevtski odnos, vendar ima tak pregled še vedno prednosti pred zamikom na nedoločen čas po epidemiji. Ambulantni pregledi na daljavo so se izkazali ključni za preprečevanje poslabšanj psihičnih stanj med epidemijo.

Posledice epidemije na duševno zdravje

Koliko koliko otrok in mladostnikov je preživelo hujšo stisko ali zbolelo za duševno motnjo v času epidemije, in še težje, ali bi zboleli, četudi epidemije ne bi bilo, je po mnenju strokovnjakov težko oceniti.

Otroški in mladostniški psihiatri v neurgentnih službah so beležili manj novih primerov, vendar so tisti, ki so jih obravnavali, bili težji in v veliko primerih tudi dlje časa trajajoči.

Urgentna 24-urna služba OMP je zaznala porast obravnav. Vendar je vsa ta opažanja treba ocenjevati z veliko previdnostjo, saj je vprašanje, koliko potrebnih obravnave OMP je bilo v resnici tja tudi usmerjenih. V običajnih časih so poleg staršev šole, centri za socialno delo in primarna zdravstvena služba tisti, ki prvi opazijo potrebo po pomoči OMP. Prav te institucije so delovale okrnjeno in drugače kot v običajnih časih, zato je vprašanje, če so bili zaznani in pravilno usmerjeni vsi otroci in mladostniki, ki so potrebovali pomoč OMP.

Nekatere duševne motnje, kot sta posttravmatska stresna motnja in depresija, nastanejo po stresnem in izčrpavajočem obdobju. Zato lahko pričakujemo, da jih bomo odkrivali šele po epidemiji.

Predlogi za izboljšave

Na podlagi izkušenj, ki so jih dobili med epidemijo, in strokovnega znanja za morebitni drugi val epidemije strokovnjaki s področja otroške in mladostniške psihiatrije predlagajo:

  • Vse institucije, ki skrbijo za otroke in mladostnike z duševnimi in vedenjskimi motnjami, morajo prilagoditi svoje delovanje tako, da ostanejo dejansko (in ne le formalno) dostopne vsem.
  • Ključnega pomena je, da se otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin v psihično tako zahtevnih časih, kot je epidemija, ne vračajo v družine in ostanejo v KC, MD, ZOPP in VZ.
  • Urgentne službe in hospitalni oddelki za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami morajo ostati odprti.
  • Ambulantne službe OMP naj v času epidemije opravljajo svoje delo s pomočjo telemedicine v polnem obsegu za specialiste OMP in v čim manj spremenjenem obsegu za druge člane tima.

Celotno poročilo Izvršnega odbora Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo: