»Pandemija je priložnost stoletja!«

Med analognim in digitalnim. Vir: Unsplash

Vir: Unsplash

Ko so se sredi marca zaradi koronavirusa zaprle šole, učiteljice in učitelji naenkrat učencev niso imeli več pred seboj v razredu, vseeno pa so jih morali še naprej učiti. Rutine so postale neuporabne, treba se je bilo znajti. Poskusili so najti primerne rešitve, vsak po svojih močeh. Toda to še ne pomeni vedenja, kaj pomeni digitalna podpora pri poučevanju. Zdaj se je treba učiti iz izkušenj in pridobiti potrebne kompetence. Ta kriza je priložnost stoletja, je prepričan avstrijski strokovnjak za pedagogiko Michael Schratz.

Izrabiti je treba te prve korake k digitalizaciji in premisliti vlogo učiteljev, je med drugim povedal v pogovoru za nemški šolski portal Schulportal. Raziskava med nemškimi učitelji je pokazala, da so po zaprtju šol večinoma poskusili prenesti metode iz klasičnega poučevanja v poučevanje na daljavo. Denimo tako, da so skenirali delovne liste in jih razposlali učenkam in učencem. Toda to učencem ni omogočilo samostojnega dela.

Pokazale so se omejitve prenosa iz analognega v digitalni sistem, saj poučevanje na daljavo spremenili vlogo učitelja, opozarja Schratz. »Pri klasičnem poučevanju učitelj razumevanje snovi delegira učencem in preveri, ali so jo razumeli ali ne. Pri izobraževanju na daljavo pa učenci novo snov raziskujejo sami. Učitelj jim daje usmeritve, jih podpira in spodbuja kritično soočenje z znanjem z interneta.«

Kako izkoristiti novo digitalno kulturo

Schratz svetuje, naj šole premislijo, kako lahko vsi učitelji pri svojih predmetih izkoristijo to novo digitalno kulturo za specifične cilje. To pomeni, da je treba za posamezna predmetna področja premisliti, katere vsebine je mogoče bolje obdelati z digitalno podporo kot s podajanjem snovi v živo. Koncept digitalizacije bi moral omogočiti, da bi učenke in učenci lahko delali v svojem tempu in da bi pri tem lahko tako spraševali kot bili vprašani.

Schratz se zaveda pomena šole kot socialnega prostora, toda opozarja na paradoks, da so učitelji v času pandemije koronavirusa kljub fizični oddaljenosti – ali pa ravno zaradi nje – lahko s svojimi učenci razvili bolj oseben stik.

»Tudi med poukom je veliko šolark in šolarjev izgubljenih, a tega ni opaziti, ker so fizično prisotni v razredu – čeprav od pouka dobijo le malo.« To izvira iz tega, da je poučevanje v razredu večinoma usmerjeno v povprečje, med učenci pa obstaja različna raven znanja in sposobnosti.

Možnost večje fleksibilnosti

Posledica izkušenj iz izobraževanja na daljavo je po njegovim tudi ta, da šole lahko postanejo bolj fleksibilne in upoštevajo to različnost. Schratz našteva možne nove rešitve: projektno delo, poučevanje, ki sega prek posameznih razrednih stopenj, umik klasične šolske table in učna mesta izven šolskih prostorov.

Dodaj odgovor