Jožica Frigelj: »Učitelji potrebujemo svoj glas«

Foto: Nebojša Tejić/STA

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je v letu 2020 podelil enajst nagrad, od tega pet za življenjsko delo. Foto: Nebojša Tejić/STA

Magistra Jožica Frigelj že 38 let z izredno predanostjo opravlja pedagoški poklic. S svojim delom, energijo in vztrajnostjo je odmevno zaznamovala naš šolski prostor in ga še vedno soustvarja z namenom omogočiti otrokom kar največji možni razvoj. Zato je prejela nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva.

Več o njenem delu najdete v zborniku, ki so ga pripravili ob podelitvi nagrad na področju šolstva, kaj ji pomeni nagrada in kako komentira trenutne razmere v izobraževanju, pa preberite v spodnjem pogovoru.

Kako gledate na nedavno odločitev o podaljšanju izobraževanja na daljavo?

To je veliko razočaranje, saj si verjetno velika večina zelo želi v šolo. Hkrati je pričakovana, ker so bile napovedi, da bo po novem letu število okuženih s koronavirusom spet naraščalo.

Razočarana sem tudi zato, ker mislim – ne naivno, ampak na podlagi izkušenj – da bi se to dalo urediti drugače. Lahko bi se domislili načinov, ki bi omogočili bolj konkreten stik s šolo.

Imate v mislih to, kar je omenil premier: šolanje za polovico razreda, za polovični čas?

Njegovih izjav ne morem komentirati, ker jih nisem spremljala. Učitelji smo že pred časom predlagali tako izmenski pouk kot tudi pouk za polovico razreda en teden in za polovico drug teden. Dolgoročna škoda, ki se dela otrokom, bi bila bistveno manjša kot je zdaj, ko smo popolnoma zaprti.

Lahko bi se recimo odrekli izbirnim predmetom in interesnim dejavnostim ter izvajali zgolj obvezni predmetnik.

Kakšna bo škoda za otroke, v kolikšnem času bi lahko nadomestili, kar je bilo izgubljenega?

Takšne ocene nima nihče. Otroci so sposobni hitre rehabilitacije, a obenem se jim vsaka sprememba, ki jih vrže iz rutine, zelo dolgo pozna. Zdaj, ko so prikovani na sobo in dom, jim pešajo tudi gibalne spretnosti, več se hranijo. Tako ni okrnjen samo izobraževalni vidik, ampak tudi vzgojni, socialni, psihofizični. Primanjkljaji bodo na prav vseh področjih.

Kako oddaljenost od otrok vpliva na vas, učitelje?

Raziskava po spomladanskem šolanju na daljavo je pokazala, da slabi desetini otrok izobraževanje na daljavo zelo ustreza. O podobnem deležu bi lahko govorili pri učiteljih. Večina nas je takšnih, ki smo se za poklic odločili zaradi neposrednega stika, zato nam ta način dela ne ustreza. Mi fantastično funkcioniramo v šoli, v konkretnih situacijah. Na daljavo pa imamo samo neke umetne situacije, ki jih vnaprej predvidimo in imajo – rečeno na pamet – zgolj polovični uspeh.

Vidite v vsem tem vseeno kaj pozitivnega?

Vsaka stvar ima nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Od pozitivnih bi omenila računalniško pismenost otrok in učiteljev. Prej so deset, petnajst let potekala računalniška izobraževanja, ki niso dosegla vseh, zdaj pa smo pravzaprav v pol leta vsi usvojili določena računalniška orodja, ki nam omogočajo pouk na daljavo.

V obdobju zoomov, teamsov in skypov smo otroke preveč prikovali na ekrane. Vsaj enkrat na štirinajst dni bi jih morali dobesedno nagnati stran od njih. Da en dan nimajo nič po teamsih in zoomih, da grejo ven, da se učijo z izkustvom, v naravi, v gibanju. Dokazano je, da je to daleč najbolj kakovostno učenje. Dan brez ekrana je čudovita ideja, na katero apeliram.

Jožica Frigelj

Vzporedno s tem je marsikdo, tudi jaz, odkril nove možnosti in drugačne načine usvajanja znanja, ki so sodobnim otrokom mogoče celo bližje kot tisto, kar jim ponujamo v šoli.

Predsednik odbora za podeljevanje nagrad na področju šolstva prof. ddr. Boris Aberšek je zapisal: »Bodimo prodorni in glasni. Družba kot celota in odločevalci se vse premalo zavedajo, da je izobraževanje začetek in konec naše družbe.« Ali ste učitelji v naši družbi premalo slišani in zakaj mislite, da je tako?

Najprej popravek: učitelji nismo slišani nikoli in nikdar. Lahko se sicer oglašamo, pišemo kolumne, prispevke in peticije, se izpostavljamo na radiu in televiziji. Lahko predajamo manifeste za odlično javno šolo vsem ministrom, ki nas celo poslušajo, slišijo pa ne.

Zakaj je tako? Ker nas je enostavno preveč in se nismo uspeli povezati v neko konkretno strokovno stanovsko organizacijo. Nimamo enotnega konsenza o tem, kaj bi bilo najbolj učinkovito in najboljše.

Na splošno smo učitelji visoko izobraženi, obvladamo svoje področje, ampak tega nam – razen papir, ki nam ga prinese fakultetna izobrazba  – nihče ne prizna. Nihče nas ne upošteva in tudi če ponudimo svojo pomoč, smo največkrat preslišani.

Izrednih razmer bo enkrat konec. Kaj bo vaš osrednji cilj in cilj vaše civilne iniciative takrat?

Cilj našega delovanja je, in bo tudi v prihodnje, dati glas učiteljem. Že prej smo jim z javnimi tribunami omogočali, da so glasno predajali svoje predloge in to nameravamo ohraniti. Naš najvišji cilj je ustanovitev reprezentativne strokovne organizacije. Naša stališča za zdaj zastopa samo sindikat, ki je edini reprezentativen sogovornik vladi, vendar sindikat ni strokovna organizacija. So še nekatera druga združenja, ampak so preveč razdrobljena. Delno nas zastopa še združenje ravnateljev, a ima malce drugačen pogled.

Učitelji potrebujemo svoj glas. Če ne moremo soodločati, potem spremembe težko zaživijo, predvsem pa bistveno težje, kot če bi jih sooblikovali. Pred enajstimi leti smo na treh javnih tribunah dosegli širok konsenz različnih deležnikov, ne le učiteljev ampak tudi teoretikov in staršev. Nastal je manifest z dvanajstimi uresničljivimi točkami, ampak volje za njihovo uresničitev pri odločevalcih vedno zmanjka.

Jožica Frigelj

Letos bo minilo deset let od sprejetja bele knjige o izobraževanju. Kaj bi morale biti prioritete v novi?

Bela knjiga je neka vizija, a neobvezujoč dokument. Ko je bil minister za izobraževanje še Jernej Pikalo, je zelo veliko naredil za pripravo nove knjige, a je žal ostalo samo pri poskusu. Naša civilna iniciativa obstaja enajst let in v tem času se je zamenjalo kar osem ministrov. Če si minister le dobro leto, izjemno težko kaj konkretnega storiš. Vse zahteva določen čas, protokol, soglasja.

Na ministrstvu imajo še vedno zbrane odlične predloge in na tem bi morali graditi. Trenutno delamo tako, da gasimo sprotni ogenj, manjka pa vizija. Nihče ne ve, kaj bi s šolstvom in kateri so njegovi dolgoročni cilji.

Jožica Frigelj. Foto: osebni arhiv
Jožica Frigelj. Foto: osebni arhiv

Kateri je vaš največji uspeh v vseh teh letih poučevanja?

Najprej malo za hec: da sem preživela in ostala kolikor toliko normalna. Sem še iz generacije, ko smo učne liste in kontrolke ročno pisali na matrice in razmnoževali na ciklostil. Potem smo bili udeleženi v številne reforme, denimo devetletko, zdaj poučujemo na daljavo. Laskam si, da sem kljub številnim nebulozam ohranila zdravo pamet in integriteto.

… in tudi zagnanost.

Mislim, da je to poslanstvo, ki ga učitelj mora čutiti, sicer ni nič.

Če še zares povem, kaj je moj največji poklicni uspeh: to so generacije učencev, ki so postali čudoviti mladi ljudje. Mnogi od njih, ki so šli skozi moje roke, so zdaj že starši. Zaradi teh mladih sem vsak dan znova prepričana, da je vse skupaj res bilo vredno.

Kaj vam pomeni nagrada za življenjsko delo?

Učitelji smo zelo skromna bitja, večinoma damo maksimum od sebe že samo za zahvalo. Ta nagrada je kot javno priznanje na najvišjem nivoju dokaz, da si naredil veliko več, kot imaš zgolj v opisu del in nalog, da si izstopal izven okvirjev, da si segal po nemogočem, da si delal dobro, mogoče celo odlično in da si delal – prav. Nanjo sem zelo ponosna.

Imate kakšen nasvet za mlajše, ki vstopajo v ta poklic?

Rada delam z mladimi, pogosto sem delala tudi s študenti, in sem nanje prav ponosna. Mladi so zagnani, polni idej, entuziasti, ki z velikimi pričakovanji vstopajo v razred.

Kakšnih velikih nasvetov ne bi imela, razen enega in edinega, ki je večen: otroci nas gledajo in vidijo. Ni toliko pomembno, kaj govorimo, pomembno je, kako ravnamo. Vedno je treba ravnati tako, kot si želimo, da bi drugi ravnali z nami – spošljivo, skrbno, v teh časih tudi optimistično, spodbudno, dosledno in vztrajno. To je vsa znanost, vse ostalo pride samo od sebe.