Foto: Nebojša Tejić/STA
Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je v letu 2020 podelil enajst nagrad, od tega pet za življenjsko delo. Foto: Nebojša Tejić/STA
Magister Albin Vrabič, danes upokojeni učitelj, je bil v svoji 40-letni karieri kar 25 let ravnatelj strojne, kasneje rudarske šole, ki je del Šolskega centra Velenje. Znan je kot zagovornik samoevalvacije šol in kot pristaš čim tesnejšega sodelovanja izobraževalnega prostora z gospodarstvom. »V šoli sta vedno na tehtnici srce in razum, pogosto na škodo srca,« pravi. Je avtor in soavtor učbenikov s področja mehanike, sodeloval je pri pripravi poklicne mature. Njegovo razvojno delovanje je doseglo učinke na ravni šolskega sistema, zato je prejel nagrado za življenjsko delo na področju srednjega šolstva.
Več o njegovem delu najdete v zborniku, ki so ga pripravili ob podelitvi nagrad, kaj mu pomeni nagrada in kako komentira trenutne razmere v izobraževanju, pa preberite v spodnjem pogovoru.
Kako gledate na izvedbo šolanja na daljavo, ki je zaznamovalo zadnje leto?
To dogajanje jemljem kot izziv. Tarnanje ne pomaga. Od zunaj je prišlo neko hudo negativno dejstvo in s tem moramo delati. V tem neurju se je treba postaviti tako, da razpnemo jadra, ko je prehudo, pa se začasno umaknemo.
Na koncu vedno pridemo do istih principov. Tudi ko je vse normalno, so učitelji med seboj različni in različne so tudi šole, klima je lahko dobra ali slaba. Če je dobra, je učitelj lahko ustvarjalen. Njegova naloga je, da dijaku pomaga pri razvijanju njegovih močnih točk. Moč in kakovost učitelja je v tem, da dijaka pripravi k tekmovanju s samim sabo.
Kaj to pomeni za ocene?
Jaz sem najbolj trpel, ko je k meni prišel dijak, ki je bil, čeprav se je trudil, pri enem predmetu negativen. Poskrbeti moramo za to, da ga ena šibka točka ne uniči. Nekateri učitelji to vidijo, drugi žal ne.
Kako lahko dijakom pomagajo na daljavo?
Za teamse in zoome mora veljati enako kot v razredu: učitelj mora poskrbeti, da so vsi vključeni. Ura mora potekati tako, da jim omogoči medsebojno pogovarjanje, ker živih stikov sedaj nimajo. Bolj kot učitelj morajo govoriti dijaki.
Ko sem učil mehaniko, sem razložil ključne stvari, potem smo začeli vaditi. Enega za drugim sem pošiljal k tabli. Na tak način je bila ura njihova, jaz pa sem kot učitelj videl, česa niso razumeli. Če učitelj pred ekranom deklamira svoje, najšibkejši hitro odtavajo v svoj svet, enako kot odtavajo v razredu. Ključno je iskati metode, ki vključujejo vse.
Opozarjate, da ima matura določene pomanjkljivosti.
Odkar imamo eksterno maturo, imamo velik problem. Učitelj, ki dijaka pripravlja na maturo, ga na koncu ne oceni. Torej ne moremo odpraviti dijakove šibke točke na enem mestu. Druga zadeva je manjši razvoj kreativnosti. Naloge so narejene tako, da so čim bolj enoznačno merljive. Slej ko prej gre cel šolski sistem v neke merljive šablone.
Albin Vrabič
Sam sem dijakom, ki jih na primer ni zanimala mehanika, povedal, kaj morajo znati ob koncu šolskega leta. Če so se to prej naučili, jim ni bilo več treba hoditi k moji uri, ampak so v šolskem kabinetu takrat lahko počeli tisto, kar jih je zanimalo. Kreativne dijake zanimajo specifične stvari in se pri pouku, ki je za vse enak, dolgočasijo.
Kako pritegniti dijake, jih motivirati, jim privzgojiti primeren odnos do dela?
Mladi so, kakršni so, z njimi je treba delati. Učiteljeva naloga je, da se poglobi vanje. »Boljše« lahko zaposli tako, da pomagajo »slabšim«. Jaz sem pouk razdelil na manjše skupine in dal aktivno vlogo boljšim.
Poiskati moramo dijakove močne točke, na njih graditi in spremljati njegov osebni napredek. Na koncu na maturi obveljajo absolutni kriteriji, vendar ima dijak možnost, da izbere določene predmete in tako se to nekoliko ublaži.
Zadnja leta je slišati, da nekateri izkoriščajo poklicno maturo kot nekakšen obvod za lažjo pot na fakulteto.
Kdo nosi riziko za tega dijaka? Vedno ga nosi dijak sam, zato je treba zelo paziti, da nekomu ne onemogočimo napredka v neki absolutni meri.
Problem je samo v tem, da je pri nas alfa in omega eksterna matura. Rezultat na njej omogoča vstop na določene fakultete – ne bomo se slepili, ene so bolj priljubljene kot druge in imajo večji naval. Pred maturo smo to reševali s sprejemnimi izpiti in so se na fakulteto vpisali tisti, ki so bili zanjo najboljši.
Albin Vrabič
Zadeva je danes administrativno nerešljiva. Če sprejmeš en ukrep, ti uide nekaj drugega. Zaradi tega se ne obremenjujem. Če se na fakulteto vpišejo kandidati, ki tja ne sodijo, se to slej ko prej pokaže.
Težava je tudi v tem, da ima eksterna matura manj kreativne naloge in zahteva več sedenja, guljenja. Moška populacija ni pripravljena tako mirno sedeti kot ženska in na koncu so dekleta uspešnejša in pride do feminizacije določenih poklicev.
Posvečali ste se povezovanju izobraževanja z gospodarstvom. Kako uspešen je šolski prostor pri tem?
Leta 2000 sem pri Ivanu Svetliku magistriral iz povezovanja dela in učenja. Kar se tiče poklicnega in strokovnega šolstva, je to esencialno. Zakaj? Otroci hodijo v šolo, da bodo dobro in čim lažje delali, zato mora biti šolstvo povezano s podjetji okolja. Med drugim sem bil ravnatelj rudarske šole in na njej so strokovne predmete učili najboljši inženirji iz velenjskega premogovnika. Praktičnega pouka nismo izvajali na šoli, ampak v premogovniku. Dijaki so bili izvrstno usposobljeni, a naš položaj je res specifičen, saj je premogovnik samo en.
Povezovanja dela in učenja naslavlja vajeništvo. O njem v Sloveniji zelo veliko govorimo, a zanj premalo naredimo.
Zadnja leta med dijaki ni veliko zanimanja zanj. Zakaj? Premalo delamo na promociji?
Kar nekaj odgovornih ne verjame v vajeništvo, ker imajo v glavi še miselnost iz socializma, da delodajalci izkoriščajo vajenca. To ni res. Vajenec začne z najbolj enostavnimi deli in nadaljuje z bolj zahtevnimi. Da bi vajeništvo ponovno zaživelo, bi morala država delodajalcem dati finančno podporo.
Smo kaj bolj uspešni pri samoevalvaciji šol?
Na ŠC Velenje smo se ves čas ukvarjali z zagotavljanjem in ugotavljanjem kakovosti. Šola mora biti povezana z gospodarstvom. Mi smo izvajali in še vedno izvajamo različne seminarje za usposabljanje strokovnjakov iz podjetij. To nam plačajo, kar predstavlja našo tržno dejavnost. Politika to včasih podpira, včasih pa imajo nekateri pomisleke.
Učitelj, ki predava strokovnjaku, se mora na seminar zelo dobro pripraviti, saj je tem ljudem nemogoče prodajati zastarelo znanje. Če imaš seminar, te zanima, kaj si o njem mislijo udeleženci, ker so oni kralji, kupci te usluge. Enako bi moralo biti v šoli. Učitelje bi moralo zelo zanimati – vendar imajo preveč monopolni položaj, da bi se to zgodilo – kako njihovo delo ocenjujejo dijaki, ki so kupci njihovih uslug. Tega je v šolstvu premalo.
Kot ravnatelja so me zanimale ocene udeležencev, predvsem, ali so iz seminarja odšli boljši, kot so bili ob nastopu. Ni pomembno, s kakšnim znanjem so prišli, ampak da so odšli z več znanja.
Albin Vrabič
Kaj je bistvo kakovosti v šolstvu?
Vsak tekmuje s sabo, ne z drugimi. To je bistvo kakovosti. Posameznika ne more nihče prisiliti, da bi se izboljšal. Edina prava pot je samoevalvacija, ki zahteva dobro klimo.
Začne se vedno pri glavi – direktorju, ki se mora odkrito pogovarjati in spodbujati svoje ravnatelje k usposabljanju. Kultura samoevalvacije pomeni, da služimo en drugemu: ravnatelj služi učitelju, učitelj dijaku. To so procesi, ki so dolgoročni in počasni.
Sodelovali ste pri pisanju zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju.
Z Darkom Malijem sva leta 2005 napisala 15., 16. in 17. člen tega zakona, ki je v naš prostor vpeljal samoevalvacijo kot tisto, ki skrbi za dvig kakovosti srednjega šolstva, sploh poklicnega in strokovnega.
Prizadevanja za njen dvig so se pred 15 leti najbolj intenzivno začela prav tam. Takrat so bile moderne gimnazije, nam pa je število dijakov upadalo, delovna mesta so se izgubljala. Ni šlo drugače, kot da smo začeli gledati proti dijakom in jih začeli prepoznavati kot kupce naših storitev.
Šola ni nič drugačna kot trgovina; postaviš svoj izdelek in se trudiš biti dober. V državnih šolah je to težje, ker imajo, kakorkoli že, premočen sindikat in je učiteljev položaj monopolni. Zato se državno šolstvo boji teh pet, šest zasebnih šol, kjer zadovoljstvo s svojimi uslugami strogo merijo, saj so bolj odvisni od dijakov in učencev.
Imate učiteljske in ravnateljske izkušnje. Imajo učitelji posluh za ravnatelje in obratno?
Vse se začne pri glavi – ravnatelju. Če si vodja kakršnegakoli sistema domišlja, da vse ve in vse zna, je konec vsega. Šef je vedno tisti, ki odloča, vendar je piramida vodenja lahko zelo sploščena ali zelo vertikalna.
Albin Vrabič
Odnosi direktor-ravnatelj, ravnatelj-učitelj in učitelj-dijak so si dokaj podobni. Direktor mora poslušati ravnatelje in skupaj z njimi sprejemati ukrepe. Če so premišljeni, se mu avtoriteta dviguje. Enako je v odnosu ravnateljev in učiteljev. Če imajo vsi občutek, da lahko povejo, kar mislijo in za to ne bodo kaznovani, je v šoli dobra klima. Medtem pametni učitelj posluša dijake in potegne takšne sklepe, da jih bodo ti sprejeli.
Imajo učitelji dovolj posluha zanje?
V šoli z dobro klimo je učitelj zainteresiran, da dobro dela. Če ravnatelj posluša njega, je smiselno, da tudi on v razredu posluša otroke in skupaj lahko spišejo uspešno zgodbo.
Če damo na tekmovanje samoevalvacijo in zunanjo evalvacijo, bo samoevalvacija na dolgi rok vedno zmagala, ker gradi na izboljševanju posameznika.
Napisati nameravate knjigo o principih uspešnega delovanja učiteljev in ravnateljev. Kako daleč ste?
Mapa, v katero spravljam ideje, meri že kar nekaj centimetrov. Zanimajo me predvsem principi delovanja, ki bi, obogateni s konkretnimi primeri, mogoče lahko komu koristili na začetku kariere. Če bi ta knjiga pomagala vsaj enemu človeku, se jo splača napisati.
Prejeli ste številne nagrade in nazive. Kaj vam pomeni nagrada za življenjsko delo?
Izjemno veliko, saj gre za državno nagrado, ki so mi jo podelili kompetentni posamezniki, po priporočilu kompetentnih ljudi in na podlagi dokazil. Je potrditev, da so bili moji principi delovanja pravi.
Če na ŠC Velenje ne bi bilo tako dobre klime, ki spodbuja kreativnost posameznikov, vsega tega ne bi mogel doseči. Zato je to tudi priznanje generacijam direktorjev, ravnateljev in učiteljev, s katerimi smo to ustvarjali. Posameznik pravzaprav ne more doseči veliko, skupaj pa se da marsikaj. Marsikaj dobrega smo naredili zase, za dijake, učitelje, in država priznava, da tudi nekaj za slovenski šolski sistem.
Absolutno je ta nagrada presežek, izjemno veliko pa mi pomeni še priznanje, ki so mi ga podelili dijaki, s katerimi smo se zelo dobro »štekali«. To je potrditev, da sem kot učitelj delal prav.