Otroci s posebnimi potrebami. Vir: Freepik
V raziskavi so učence s posebnimi potrebami strukturirali v bolj specifične skupine in so pri vsaki posebej upoštevali njihove družinske razmere. Vir: Freepik
Državni izpitni center je konec prejšnjega leta objavil monografijo Pravične možnosti izobraževanja v Sloveniji: Populacijska raziskava o učencih s posebnimi potrebami, priseljencih in njihovim socialno-ekonomskim statusom v povezavi z dosežki v šoli. Spisal jo je dr. Gašper Cankar, direktor državnega izpitnega centra (RIC) dr. Darko Zupanc je prispeval predgovor.
Raziskava črpa iz podatkov Rica in statističnega urada ter se osredotoča na socialno-ekonomski indeks (SEI) učencev. Kot je znano, je socialno-ekonomski status povezan z njihovimi dosežki. Prav tako je že znano, da se je delež učencev s posebnimi potrebami izrazito povečal v zadnjih letih. V obdobju med 2009 in 2018 se je podvojil.
Kategorije otrok s posebnimi potrebami opredeljuje zakon. Raziskava se osredotoča na tiste, ki zaključijo osnovno šolo po izobraževalnih programih z enakovrednim standardom. Tako so, denimo, izvzeti tisti z motnjami v duševnem razvoju.
Glavne ugotovitve
Izkazalo se je, da je SEI za te učence v povprečju nižji kot za ostalo populacijo, da pa so med različnimi skupinami učencev s posebnimi potrebami velike razlike.
Skupini dolgotrajno bolnih učencev in učencev z organskimi motnjami imata v povprečju SEI, ki je zelo podoben preostali populaciji, druge skupine pa kažejo večji zaostanek.
Pregled učencev po ravneh srednješolskega izobraževanja pokaže, da je SEI močno povezan z izbiro srednješolske ravni. Dijaki gimnazijskih programov bodo tipično izhajali iz višjih decilov socialno-ekonomskega statusa.
Pri sledenju dosežkov 6. in 9. razreda na NPZ ugotavljajo, da učenci s posebnimi potrebami izrazito zaostajajo za preostalo populacijo in da je njihov zaostanek dokaj stabilen in se ne zmanjšuje.
Prva generacija priseljencev, v obdobju od 2009 do 2018, je zaostajala za ostalo populacijo tako po dosežkih kakor po statusu. A ta razkorak je do tretje generacije povsem izginil. Da so razlike med tu rojenimi učenci in učenci z migrantskim ozadjem izrazite, ugotavlja tudi Evropska komisija.
Že prva monografija iz leta 2017 je pokazala, kako bi s podatki lahko izboljšali pravičnost v izobraževanju. Pri branju sveže monografije pa si bodo lahko teoretiki in praktiki v slovenskem šolstvu zastavili vprašanje, ali z učenci s posebnimi potrebami vsakodnevno delajo pravilno, po predpisih, ali pa zanje in z njimi delajo prave stvari – ali so učinki tudi legitimni in res v njihovo dolgoročno dobro, je zapisal Zupanc.