Jurka Lepičnik Vodopivec: »Študente vedno vprašam po počutju«

Foto: Nebojša Tejić/STA

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je v letu 2020 podelil enajst nagrad, od tega pet za življenjsko delo. Foto: Nebojša Tejić/STA

Doktorica Jurka Lepičnik Vodopivec je že več kot 40 let del vzgoje in izobraževanja. Pot jo je med drugim ponesla na mariborsko pedagoško fakulteto, zavod za šolstvo, vladni urad za invalide, nazadnje pa na pedagoško fakulteto primorske univerze, kjer poučuje pedagogiko in opravlja prodekansko delo.

Ves čas tudi raziskuje. Ker je pomembno prispevala k dvigu kakovosti vzgojno-izobraževalne prakse v vrtcih kot tudi k razvoju študijskih programov, je prejela nagrado za življenjsko delo na področju visokega šolstva.

Več o njenem delu najdete v zborniku, ki so ga pripravili ob podelitvi nagrad. Kaj ji pomeni nagrada in kako komentira trenutne razmere v izobraževanju, preberite v spodnjem pogovoru.

Kako gledate na izvedbo izobraževanja na daljavo, ki je zaznamovalo zadnje leto?

S situacijo se moramo sprijazniti. Kot pedagog imam velike skrbi, kaj se dogaja na področju socializacije ne samo majhnih otrok, ampak tudi nas, odraslih, ker nismo samo biološka bitja. Smo predvsem odnosna bitja. Za nas so pomembni medsebojni odnosi, in njihovo vzpostavljanje prek žice je precej klavrno.

Podatki o duševnem zdravju in stiskah ta hip niso spodbudni.

Študente tudi med predavanji vedno vprašam po počutju, zdravju, in vsi – tudi oni so povezani le prek aplikacij – pogrešajo druženje med sabo in tudi z nami. Sploh v pedagoških poklicih, za katere izobražujemo, je izjemno težko izvesti vaje za razvoj socializacije, razumevanja, strpnosti, če tega ne delaš v živo.

Kako bo to vplivalo na znanje študentov?

Morda na teoretični vidik znanja niti ne, na uporabnega pa absolutno. Z vsemi razpoložljivimi sredstvi sicer skušamo to nadoknaditi. To od nas, učiteljev, terja stalno pripravljenost, ne samo med razpisanimi urami za predavanja, ampak ves čas. Dosegljivi smo študentom, šolam, vrtcem.

Imate kakšen predlog za izboljšanje izobraževanja na daljavo?

S pedagoškega vidika bi morali najti možnost za delo v manjših skupinah, da je stik vendarle omogočen na neko periodo, morda na 14 dni.

Sodelovali ste pri pravi edinih dveh belih knjig o izobraževanju. Letos mineva deset let od sprejetja zadnje. Kakšne bi morale biti prioritete v novi?

Bela knjiga iz leta 1995 je bila dobra podlaga, v kateri je veliko stvari šlo v pravo smer. Knjiga iz leta 2011 je bila njena nadgradnja. V tem obdobju se je zgodilo kar nekaj pomembnih stvari, denimo, razvoj nevroznanosti. Potrebujemo eno osvežitev in pogled na to, kaj se dogaja v praksi. Vsekakor tudi na področju vzgoje in izobraževanja ne bo šlo brez nevroznanosti, digitalizacije ter spodbujanja inovativnosti, ustvarjalnosti in podjetnosti.

Skozi leta so je marsikdo otepal prevelike povezanosti gospodarstva z izobraževanjem.

Res je, čeprav v zadnjem času zelo poudarjamo to medsebojno sodelovanje. Recimo medgeneracijsko učenje, ki je trend po Evropi, sloni na tem, da bi med seboj povezali generacije, starejše z mlajšimi. Druga veja je trajnostni razvoj in razmišljanje, da stvari, s katerimi živimo, niso večne. Naučiti se jim moramo ohranjati.

Doktorirali ste iz okoljske vzgoje. Kako dobro smo jo vpeli v vrtce in šole, v časih, ko je okoljska problematika vse bolj v ospredju?

V Sloveniji smo storili velik korak. Če pogledate v naključno šolo ali vrtec, boste v igralnici videli koše za smeti. S tem otroke že na predšolski stopnji učimo in ozaveščamo o ločevanju odpadkov. To je postala norma, o kateri niti več ne razmišljamo. Na področju okoljske zavesti sicer še vedno šepamo, a že to, da govorimo o tem, je dobro.

Jurka Lepičnik Vodopivec

V moji knjigi Od okoljske vzgoje do vzgoje za trajnostno prihodnost v vrtcih, so primeri prakse iz vrtcev. Pred dvema letoma je bila prevedena v makedonščino in jo na fakulteti, kjer izobražujejo bodoče vzgojitelje in učitelje, uporabljajo kot učbenik. Ko sem bila na predstavitvi prevoda, smo se pogovarjali tudi o tem, kako je pri nas ločevanje odpadkov v vrtcu pravzaprav rutinsko.

Ukvarjali ste se z vzgojo za medije – je ta dovolj prisotna na vseh ravneh izobraževanja?

Mediji so agresivni, sploh prek reklam. Dotikajo se človekovega bistva in naše ranljivosti, zaradi tega so postali neobvladljivi. S prebiranjem slikanic lahko otroku vzpostavimo odnos do knjige in do medija. Prav tako lahko kakšno risanko ali film skupaj s starši pogledajo in ga prekomentirajo. Težava je v tem, ker otroci velikokrat ostanejo sami, priključeni na nek medij in si sami interpretirajo tisto, česar ne razumejo.

Močno ste bili vpeti v predšolsko vzgojo. Marsikdo nam zavida, da je tako na visokem nivoju. Kje vidite vzroke za to?

Veliko jih je. Verjetno je eden od teh naša tradicija: v zadnjih 20, 30 letih se je izjemno veliko vlagalo v izobraževanje; ne le v formalno, temveč tudi v vseživljenjsko. To je en vzrok, drugi je verjetno potreba družbe.

Pri nas sta načeloma zaposlena mama in oče, zaradi česar se je izoblikoval koncept predšolske vzgoje, kot ga poznamo. Trend zaposlovanja kaže na to, da čedalje več ljudi dela za polovični čas ali od doma, kar bi zahtevalo neko rahlo rekonceptualizacijo ponudbe institucionalne predšolske vzgoje. Nekateri vrtci ponujajo krajše oblike, a težišče našega dela so še vedno celodnevni programi.

Jurka Lepičnik Vodopivec

Tu smo malo togi, vendar se že pojavljajo nekateri zasebni vrtci, ki se trudijo iskati druge oblike varstva in so pri tem uspešni. V prihodnosti se bo razvila še ena pomembna oblika, a ta ne bo konkurenca vrtcem.

Sodelovali ste s specialno mobilno pedagoško službo za otroke s posebnimi potrebami. Lahko malo bolj pojasnite, kaj je to in kako deluje danes?

Ko sem delala na ljubljanski mestni strokovni službi za vrtce, smo pri čedalje več otrocih zabeležili, da potrebujejo specialno pedagoško pomoč. Ni jih bilo toliko, da bi vsak vrtec lahko zaposlil nekoga. Skupaj z ministrstvom za izobraževanje smo v zgodnjih 90. letih prišli na idejo, da bi v enem vrtcu zaposlili specialne pedagoge, ki bi po potrebi hodili po Ljubljani ter nudili podporo otrokom in vzgojiteljem. To smo udejanjili in preizkušali dve leti. Do danes se je mobilna služba razvila, vključila različne druge strokovnjake – surdopedagoge, tiflopedagoge, inkluzivne pedagoge – ter postala kot nekakšno jedro specialnih pedagogov.

Jurka Lepičnik Vodopivec. Vir: osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Kateri je vaš največji uspeh v vseh teh letih poučevanja?

Težko vprašanje. Mogoče tudi to, da sem uspešno odigrala materinsko vlogo. Ob vsem tem, kar sem počela, sem bila tudi mama in žena. Ko gledam nazaj, moram reči, da sem bila kar spretna in da sta oba moja otroka srečna in uspešna v življenju, kar je najbolj pomembno.

Imate kakšen nasvet za usklajevanje enega in drugega življenja?

Ena mera vsega mora biti, predvsem to, da moraš uživati v vsem, kar počneš. Če ni pozitivnega odnosa, če ti poklic ni v veselje, če ga opravljaš z odporom, za plačo, zato ker ti nekdo tako naroči, je vse obsojeno na propad. Poti niso vedno gladke – tudi sama sem imela vzpone in padce. Potem je prišla podpora družine ali prijateljic, in je spet šlo naprej. Moraš biti pozitivno naravnan, delo te mora bogatiti.

Svojim študentom vedno dam svojo telefonsko številko, če bi me slučajno kdaj potrebovali. Sprva so bili seveda presenečeni, potem pa so me začeli klicati za različne nasvete. Če česa ne vem, jih preusmerim drugam. Moje pomoči so nadvse veseli in tudi zato s študenti nikoli nisem imela slabih izkušenj.

Na magistrskem študiju velikokrat povedo, da se mi zahvaljujejo za izjemno odzivnost, za dobro sodelovanje. Nikoli nimam samo ene magistrske naloge, trenutno imam deset magistrskih in tri doktorate, ter običajna predavanja.

Prejeli ste mnoge nagrade. Kaj vam pomeni nagrada za življenjsko delo na področju visokega šolstva?

To je krona vseh nagrad, čeprav so mi drage tudi druge, recimo priznanje Prometej, nagrada za pedagoško odličnost in najvišja nagrada na univerzi na Primorskem. Zdi se mi, da je država prepoznala moj trud, moje delo in da me je prepoznala v množici drugih, kar mi zelo veliko pomeni.