Mojca Juriševič: »Nimamo vizije dela z nadarjenimi«

Foto: Nebojša Tejić/STA

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je v letu 2020 podelil enajst nagrad, od tega pet za življenjsko delo. Foto: Nebojša Tejić/STA

Doktorica Mojca Juriševič na ljubljanski pedagoški fakulteti že več kot 25 let predava pedagoško psihologijo, raziskuje, piše znanstvene članke ter je mentorica številnim zaključnim delom. Prav tako je članica številih domačih, evropskih in mednarodnih združenj, med drugim evropske psihološke zveze, svetovne zveze za nadarjene in slovenskega društva psihologov, kjer vodi sekcijo psihologov vzgoje in izobraževanja.

Še zlasti se posveča nadarjenosti, o kateri je zasnovala poglavje v beli knjigi v vzgoji in izobraževanju ter ustanovila center za njeno raziskovanje in spodbujanje. Ker je njeno delo odmevno tako doma kot v tujini, je prejela nagrado za posebne dosežke na področju visokega šolstva.

Več o tem najdete v zborniku, ki so ga pripravili ob podelitvi nagrad. Kaj ji pomeni nagrada in kako komentira trenutne razmere v izobraževanju, preberite v spodnjem pogovoru.

Kako gledate na izvedbo izobraževanja na daljavo, ki je zaznamovalo zadnje leto?

Kot psihologinja na področju vzgoje in izobraževanja bi rekla, da je to bolj izredno izobraževanje od doma, saj ima izobraževanje na daljavo tudi druge elemente in značilnosti, ki jih v naši različici ni. Dobro je vsekakor v tem smislu, da se kljub »lockdownu« nekaj dogaja, da ne ostanemo v vakumu, ne gledamo v zrak in pasivno čakamo, da mine. Na podlagi empiričnih analiz, ki jih imamo od spomladi, se to »zasilno« izobraževanje zelo različno izvaja, zato je nemogoče podati enoznačno oceno. Dejstvo je, da se starši, šole in otroci trudijo, vendar v kakovostno zelo različnih pogojih.

Nekaterim učiteljem, staršem in otrokom, ki se še vedno šolajo na daljavo, upada motivacija. Imate kakšen nasvet zanje?

V danih pogojih je težko postreči z nasveti, ker ima opaženo stanje svoje vzroke in posledice, lastne posebnostim posameznih skupin učencev Zagotovo pa vemo, da je motivacija povezana tudi s socialnimi odnosi. Motivira nas, ko vidimo, da so tudi drugi motivirani, ko delamo, kar je pomembno, o tem izmenjujemo izkušnje in stališča. Tudi v šoli je tako, pri čemer so otroci in mladostniki v obdobju intenzivnega socialnega razvoja, zato je ta vidik še posebej pomemben. Res je tudi, da so v šoli učitelji največkrat glavni motor oziroma motivator, ki učence na različne načine uvaja v učenje in navdušuje za nove, neznane vsebine, ki jih narekujejo učni načrti. Na daljavo so ti vidiki omejeni, se težko izvajajo v kakovosti in obsegu, ki ga omogočajo interakcije v živo, med poukom v učilnici.

Ravnokar zaključujem analizo vprašalnika o šolanju srednješolcev v času epidemije, pri katerem poročajo, da jim motivacija upada. Predvidevamo, da jih tarejo različne skrbi – negotovost, kako bo z maturo in zaključnimi izpiti, kako bo z zdravjem in prihodnostjo – ki jih demotivirajo in preusmerjajo pozornost.

Verjetno to velja za vse starostne skupine.

Ker je šolsko učenje zelo vodeno, smo v trenutnih razmerah vsi skupaj na preizkušnji glede samostojnosti pri učenju. Pri tem nimam v mislih le otrok prvega razreda, ki še niso imeli časa, da bi usvojili rutino in osnovne učne spretnosti. Tudi številni študenti poročajo, da izgubljajo motivacijo, bodisi zaradi poslabšanja razpoloženja ali zato, ker se jim vsebine in gradiva nabirajo iz tedna v teden. Težko je, če se v teh situacijah ne znajdeš najbolje, ne zmoreš ali znaš organizirati, samostojno delati po načrtu. Ko se začnejo naloge kopičiti, se je namreč čedalje težje spraviti zraven, saj delo postaja obsežnejše in zahtevnejše, cilji pa se zdijo manj dosegljivi.

Velik pomen pripisujete javnemu šolstvu, ki je tudi v funkciji tega, da zmanjšuje razlike med otroki. Različne raziskave pa kažejo, da jih ne zmanjšuje tako uspešno.

Vprašanje je, kakšna je metodologija raziskav, ki vodijo do teh ugotovitev.. Sama sem to idejo vedno promovirala v luči spodbujanja učnih potencialov, ne prednostno zniževanja razlik. Šola na razlike, tudi v socialnoekonomskem statusu ali življenjskih nazorih, seveda lahko vpliva do določene mere. Velja pa, da učenci vedno prihajajo iz svojega okolja v šolo in se tja vračajo, zato je pričakovano, da določene razlike med njimi so so in bodo tudi v prihodnje.

Menim, da je temeljna naloga javne šole, da omogoči vsem otrokom enake pogoje za čas, ko so v šoli; da spodbuja njihove učne potenciale, da jim omogoča priložnosti za raznovrstno in kakovostno učenje, med katerim se lahko navdušujejo, spoznavajo in preizkušajo sebe ter svet, katerega del so.

Vodite center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti. Računsko sodišče je že za leto 2017 opozorilo, da sistemskega dela z nadarjenimi ni, prav tako pa ministrstvo ni vzpostavilo sistematičnega in obveznega izobraževanja učiteljev za delo z njimi. Kje vidite prostor za izboljšave?

S tem, na kar opozarja računsko sodišče, se strinjam. Na naši fakulteti že dobro desetletje vodim ta center in ves čas opozarjamo na šibkosti sistema. Ne gre za to, da v Sloveniji ne bi delali z nadarjenimi, a dela se različne stvari in različno dobro. Imamo zanimivo zgodovino štipendiranja nadarjenih, že od Zoisovih časov, imamo tudi bogato tradicijo tekmovanj za nadarjene.

Težava, ki jo ob rob omenjenim dobrim praksam prepoznavamo, je, da ni transparentnosti v sistemu in zato ne poznamo dela, ki se opravlja na različnih ravneh in v različnih kontekstih; eden za drugega ne vemo, pogrešamo strokovni dialog. Morali bi imeti koordinirano delo, razvijati in evalvirati različne vrste in oblike aktivnosti. Zaenkrat pa še nimamo vizije in strategije dela z nadarjenimi, s katero bi vse obstoječe iniciative povezali, usmerjali ter se z nadarjenimi sistematično ukvarjali tako kot se z drugimi skupinami učencev.

Ali temu botruje tudi zakonodaja?

Že na zakonodajni ravni je zmeda. V zakonu o vrtcih nadarjeni otroci niso omenjeni, a zakon govori o otrocih s posebnimi potrebami, naslavljajo se različne težave in motnje. Za razliko ima zakon o osnovni šoli od leta 2011 člen, ki opredeljuje nadarjene učence kot samostojno skupino učencev, ne kot učence s posebnimi potrebami. V zakonih o gimnazijah in srednjih šolah pa so nadarjeni obravnavani v skupini dijakov s posebnimi potrebami.

Pri povezovanju vsega tega vidim še veliko prostora za izboljšave, tudi pri izobraževanju vzgojiteljev, učiteljev in mentorjev za delo z nadarjenimi. Veste, ne pomagajo veliko tudi visoko sofisticirani pripomočki za prepoznavanje nadarjenosti, če se v vsakodnevni praksi ne ve točno, kako nato s temi prepoznanimi nadarjenimi delati. Zanemarljivo ni niti ozaveščanje staršev in drugih javnosti, saj se še danes vse prevečkrat dogaja, da se na nadarjene gleda kot na elito. Ko se začne govoriti o nadarjenih, je slišati »tega pa ne bomo,« »vsi smo enaki«. Nismo vsi enaki, smo pa enakopravni.

Mojca Juriševič

Treba bi bilo sistemsko urediti poudarke o tem, kakšne so možnosti za razvoj potencialov pri učenju, seveda pri vseh otrocih, torej tudi pri nadarjenih, do koder zmorejo, ne le do pričakovanega povprečja. Iz psihologije in spoznanj o delovanju možganov danes razpolagamo s celo vrsto dokazov, zakaj je pomembno vlagati v zgodnje učenje ter krepiti osebnostni razvoj otrok in mladostnikov. Ne razumem, kako smo lahko tako mačehovski do tega znanja.

Kako izobraženi so učitelji o teh tematikah?

Na fakulteti imamo denimo tri izbirne predmete o nadarjenosti in študenti pripovedujejo, kako enostavne in uporabne vsebine spoznavajo in kako dobro bi bilo, da bi jih slišali prav vsi prihodnji učitelji oziroma pedagogi. V letu 2011/2012 smo naredili nacionalno raziskavo o tem, kako se izvajajo dejavnosti za nadarjene ter kje so težave. Sodelujoči učitelji so sporočali, da bi poučevali nadarjene učence drugače, a za to nimajo potrebnega znanja, saj v času njihovega študija to še ni bilo dostopno.

Če povzamem, ne gre toliko za predavanja »ex cathedra«, ampak za strokovni dialog, izmenjavo izkušenj, evalvacijo dela ter premislek o načinu dela: kako načrtovati učne cilje, kako ocenjevati, prilagajati pouk, organizirati izobraževanje za nadarjene znotraj in izven pouka.  

Številke kažejo, da imamo kar veliko nadarjenih.

Pred leti je Val202 naredil odlično oddajo o tem, kaj pomenijo te številke. Mi smo v prej omenjeni raziskavi ugotovili četrtino identificiranih nadarjenih devetošolcev, zavod za šolstvo je poročal o visokih številkah, prav tako je računsko sodišče v svoji evalvacijski študiji za leto 2016/17 ugotovilo okrog 23 odstotkov nadarjenih devetošolcev.

Po moji oceni gre pri tem za preplet različnih dejavnikov: kako opredeljujemo nadarjene, na katerih področjih in s katerimi pripomočki jih prepoznavamo, predvsem pa je v ozadnju neločevanje med močnimi področji in nadarjenostjo.

Premislite: vsi ljudje imamo določena močna področja, prav tako smo verjetno prav vsi na določenih področjih svojih aktivnosti šibkejši, a nismo vsi nadarjeni ravno tako kot nimamo vsi intelektualnih primanjkljajev. Zato številke ne bi smele biti temeljni problem. Bistveno je, kaj in kako se z nadarjenimi dela.

Mojca Juriševič

Identifikacija je samo pripomoček vzgojno-izobraževalnega sistema, da bi nadarjenim lažje prilagajal izobraževanje, da bi bolj kakovostno spodbujal njihove interese in druge psihosocialne spretnosti, ki so ravno tako potrebne za uspešnost in uresničevanje potencialov.

Kot je malce sarkastično dejal prof. dr. dr. Albert Ziegler, je Slovenija s temi številkami fenomen v svetovnem merilu. Vendar mi s temi instrumenti izmerimo potencial, govoriti, da so to bodoči einsteini, pa je posledica nevednosti. Ti otroci še niso »genialci«, potrebnega je veliko dela. To, da se rodiš z visokimi učnimi potenciali, je samo začetek. Če jih ne razvijaš, ne delaš, se osebnostno ne razvijaš, je res izjemno majhna verjetnost, da se bodo uresničili. 

Mojca Juriševič. Vir: Osebni arhiv
Vir: osebni arhiv

Predlagate razmislek o ponovni uvedbi sprejemnih izpitov.

Vprašanje je, kako na določen študijski program pridobiti najbolj primerne študente. Tega si zastavljata domač in mednarodni visokošolski prostor. Ker ni empiričnih rezultatov, lahko govorim samo o izkušnjah iz prakse. Na fakulteti sem 25 let in opažam, da se nanjo vpišejo najboljši po točkah, a morda nekateri ne najboljši tudi osebnostno ali kako drugače. Vprašanje je, če so samo točke res najboljše merilo.

Na dveh programih imamo sprejemne izpite in kolegi, ki jih izvajajo, so z njimi zadovoljni. Pri likovni pedagogiki je recimo jasno, da moraš pokazati določen talent, da lahko postaneš likovni pedagog in v šoli poučuješ likovno vzgojo oziroma umetnost. Hkrati izobražujemo vzgojitelje, učitelje razrednega pouka, učitelje naravoslovnih predmetov in drugih pomembnih predmetov, kjer samo preštejemo točke. In niti ni nujno, da so te točke visoke. Gre za kompleksno vprašanje, verjetno bi ga kazalo celostno proučiti  in se razgledati po tujih dobrih praksah.

Je med študenti veliko takšnih, ki podvomijo v svojo izbiro študija?

Marsikdo od študentov se še med študijem naglas sprašuje, če je pravi za poklic, ki si ga je izbral. Pomembno je, da to mišljenje ozavesti, zato študente spodbudim, okrepim, pohvalim, da so prišli do tega vprašanja, in jih pozovem k premisleku, povabim na pogovor. Skrbi jih, kaj bodo rekli starši.

Ampak nekaj je biti nezadovoljen leto ali dve – če »izgubiš« kakšno leto se niti ne pozna – kaj pa če nek poklic opravljaš 30, 40 let in nisi zadovoljen? Učitelji morajo usvojiti izjemno veliko različnih znanj in spretnosti. Biti učitelj je izjemno plemenita naloga, ampak tudi izjemno zahtevna in odgovorna. Govorim o učiteljih, ker so mi blizu, a to velja za katerikoli profil. Zato bi morali bolj celostno pristopiti k selekcijskim pogojem.

Mojca Juriševič

Kateri je vaš največji uspeh v teh letih poučevanja? Omenili ste, da imate najraje, ko se neka ideja uresniči v praksi.

To mi je najljubše. Verjetno pa je moj največji uspeh, da danes lahko počnem tisto, kar me veseli. Delo na fakulteti vključuje raziskovanje, ki mi je najljubše, poučevanje, ki mi je večinoma prav tako ljubo, ter ostale naloge in obveznosti, ki so mi manj blizu, a jih je prav tako treba opraviti.  

Presežek zato vidim v tem – morda gre tudi za srečo, ker se mora verjetno poklopiti več stvari – da verjetno več kot polovico svojega delovnega časa počnem stvari, ki me zanimajo in to me žene naprej. Znotraj raziskovalnih usmeritev vedno uspem poiskati tematike, ki me zanimajo, so pomembne za širši krog in za katere menim, da bodo koristno prispevale k razvoju na področju, na katerem delujem.

Kaj vam pomeni nagrada za posebne dosežke na področju visokega šolstva?

Počaščena sem. Vsi na univerzi smo seveda ambiciozni, ženejo nas ne le za zunanji, temveč predvsem notranji cilji. Na tej naši poti je tudi veliko polen pod noge in manj lepih dogodkov, o katerih ne maramo govoriti, ampak so del naših karier. Nagrada je zato priznanje za vse nas, moje sodelavce, vodstvo fakultete in mene osebno, da smo na pravi poti.

Ravno v času epidemije, ko je vse drugače, izredno, je dobiti takšno nagrado res posebna spodbuda. Pove, da je smiselno z delom nadaljevati, saj se nobena sprememba ne zgodi čez noč. Na nekatere je treba čakati dlje, a če si prepričan v njihovo izbiro, je vredno vztrajati.