Ivanka Stopar: »Učitelji imamo neznansko moč«

Foto: Nebojša Tejić/STA

Odbor za podeljevanje nagrad na področju šolstva je v letu 2020 podelil enajst nagrad, od tega pet za življenjsko delo. Foto: Nebojša Tejić/STA

Magistra Ivanka Stopar je kariero pričela pred več kot štiridesetimi leti, ko je postala profesorica slovenščine in angleščine na Srednji šoli Ravne. Pred 24 leti je prav tam prevzela še ravnateljsko mesto, pred osmimi pa še predsedniško mesto v Skupnosti izobraževanja odraslih (SIO).

Vseskozi se zavzema, da bi takšno izobraževanje imelo svoje posebno mesto v družbi in doživelo sistemske spremembe, tudi zato je prejela nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja odraslih.

Več o tem najdete v zborniku, ki so ga pripravili ob podelitvi nagrad. Ivanka Stopar poudarja, da ji njen poklic polni baterije ter ji daje življenjski smisel. Prav vsak dan se ji zdi – četudi na daljavo – da lahko stori kaj dobrega za dijake.

Kaj ji pomeni nagrada in kako komentira trenutne razmere v izobraževanju, preberite v spodnjem pogovoru.

Kako gledate na izvedbo izobraževanja na daljavo, ki je zaznamovalo zadnje leto? Vse bolj se kažejo stiske otrok in padec motivacije. Vendarle vidite kaj pozitivnega v tej situaciji?

Seveda so pozitivne stvari, a jih je bistveno manj. Med njimi je gotovo to, da smo se vsi skupaj usposobili za uporabo tehnologije v učne namene. Z njeno pomočjo lahko predelamo stvari, ki jih sicer ne bi mogli; govorim predvsem za strojne šole in programe strojništva, elektrotehnike in mehatronike. Pri srednješolski mladini smo hitreje kot sicer dosegli več samostojnosti.

Vse ostalo – da so ločeni od drugih, osamljeni, prepuščeni sami sebi – prinaša stiske v odnosu do dela in motivaciji, ki se občutno znižuje. Pri nas se je to začelo konec decembra. Takrat smo malo posegli v urnik in organizirali športni dan in nekaj projektnega dela, da smo to tik pred novim letom vseeno malo ublažili. Potem je en teden po praznikih še nekako šlo, od tedaj pa se stvari motivacijsko sesuvajo.

Težko je tako dolgo delati od doma, saj ni stikov. Dijaki se ne učijo samo od tega, kar jim mi povemo, učijo se drug od drugega, skozi to, da vidijo, slišijo, poskusijo. Ta način dela, ki že dolgo traja, prinaša tudi slabe stranske učinke. Vedno manj so pripravljeni delati, vedno bolj pogrešajo družbo in imajo občutek, da so nekako omejeni, zaprti, da niso svobodni.

Omenili ste svojo bolečino ob spoznanju, kako velike so razlike med dijaki.

To je zdaj še bolj privrelo na dan. Smo sicer šola s precej socialno prikrajšanimi dijaki. V primerjavi s sosednjo gimnazijo veliko več dodelimo brezplačnih malic, učbenikov in pomoči. Nekaj izvemo prek podatkov institucij, v spomladanskem valu epidemije pa smo zaznali še, da otroci doma nimajo opreme in še marsičesa ter da živijo v skromnih razmerah. Številni se sploh niso odzivali, saj niso imeli računalnika, interneta, kamere. Nekateri živijo tako skromno, da k sebi niso spustili niti svetovalne delavke, saj jih je bilo sram. To me je presunilo.

Vir: osebni arhiv

Mislila sem, da smo sposobni poskrbeti za vse. Dijakom smo nato posodili več kot 50 prenosnikov. Prek Arnesa nam je država pomagala priti do modemov. Nekateri niso imeli dovolj zakupljenega prenosa podatkov, zato so delali samo pol meseca, mi pa nismo vedeli, zakaj. Zdaj smo marsikaj uredili, a gotovo se nam je še kdo izmuznil.

Še vedno imamo otroke, ki nimajo kamer. Vem, da te niso nujne, a ko ti kot učitelj ure in ure zreš v črni ekran in ne vidiš mimike, je težko. Telesna govorica izdaja več kot besede, zato je to precej velik »hendikep«.

Problem so domače razmere. Otroci so izjemni izpostavljeni družinski celici. Ta lahko, če funkcionira, blaži vso to negotovost, če pa se seseda vase in so razmere zahtevne, se mladostniki navzamejo vse negativne energije medčloveških odnosov. Z nekaterimi moramo precej delati, da ohranijo kolikor toliko normalno psihološko stanje. Dlje, kot bo to trajalo, težje bomo potem to sanirali. Nihče ne upa napovedati, kdaj se bomo lahko vrnili, čeprav smo z drugimi ravnatelji že večkrat prosili, da bi vse dijake spustili v šolo.

Svet je v čudni situaciji. Smo toliko odgovorni, da bi znali poskrbeti za male skupine in se prilagoditi, ampak strah pred boleznijo je tako močan, da očitno država tega ni sprejela. Škoda za dijake je velika, za majhne otroke in starše prav tako. Situacija z delom na daljavo in pomanjkanjem je stresna.

Ivanka Stopar

Sama sem svojim učiteljem, ki imajo po tri otroke, celo posodila računalnike, saj jih doma niso imeli dovolj. Srečo imamo, da smo jih lahko posodili. Opremo lahko daš, kaj drugega pa ne moreš kar tako »poštimati«.

Ste edina šola, ki ima štiri zaposlene za pomoč dijakom s primanjkljaji. Kako je bilo v tem času poskrbljeno zanje?

Vir: osebni arhiv

Tudi v tem času jih nudimo individualno delo preko zooma in teamsov. Ves čas jim pomagamo in skušamo te primanjkljaje nadoknaditi, kajti brez tega ne bi zmogli. To so dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo primanjkljaje že od prej. Na nek način tako kompenziramo tisto, česar ne zmorejo sami.

Imamo strukture dijakov, ki so v nižjem poklicnem izobraževanju. To so dijaki, ki niso opravili redne osnovne šole, ampak tisto s prilagojenim programom. Dijaki s poklicnih šol, ki imajo primanjkljaje, dijaki, ki se v osnovni šoli niso našli, se potem najdejo v kakšni stroki ali vajeniških segmentih. Če jim ne pomagaš pri predmetih, ki so zanje zahtevni, denimo matematika ali slovenščina, ponavadi izgubijo voljo in motivacijo ter omagajo. Zato smo ugotovili, da moramo storiti nekaj dodatnega.

Srečo imamo, da lahko dobimo koga iz javnih del; vsako leto smo dobili nekoga. Tudi sami imamo določena sredstva, ki jih vlagamo v to. To, kar delamo v šolskih delavnicah, prodamo Železarni Ravne in dobimo sredstva, ki jih potem vlagamo v dijake.

To je možno narediti tudi skozi odprti kurikulum, kjer dobiš določene ure, za katere se znotraj šole odločiš, katerim segmentom jih boš namenil. Odločili smo se, da dodamo matematiki še eno matematiko. Ure smo razdelili ure tako, da predpisane ure opravlja en učitelj, ki sprašuje in ocenjuje znanje, drugi učitelj pa enkrat na teden z njimi vadi.

Ko smo to vzpostavili, so se te negativne ocene bistveno zmanjšale, bilo je bistveno manj stisk in osipnikov. Tisti, ki hoče, pri nas dobi dovolj podpore, da opravi izbrani program. Težave imamo samo s tistimi, ki so izgubili stik s šolo in svetom okrog sebe. Včasih čutim pomanjkanje specialnega znanja za pomoč takšnim dijakom.

Ivanka Stopar

Kako dijake opogumljate za soočanje z vzponi in padci?

Vedno povem, da je življenje izjemno, ampak če kdo pričakuje, da je pravljica, potem bo moral seči po knjigi in jo doživeti tam. Življenje ni pravljica, prinaša nam izzive, nas preizkuša, uči in oblikuje. Od nas je odvisno, kako bomo to sprejeli: ali bomo pasivno čakali in pustili, da se stvari zgodijo ali jih bomo vzeli v svoje roke.

Zgodi se nam neuspeh, a zato še ni treba omagati. Treba je začeti ponovno graditi na svojih ciljih, vztrajati, poiskati pomoč. Vedno se stvari obrnejo. Dijakom dopustimo, da naredijo kaj, kar ne bi bilo prav, vendar hkrati postavimo ostre meje, jih vzgajamo, usmerjamo, motiviramo.

Motivacija dela čudeže. Včasih dobimo z osnovne šole precej zanemarjene in sesute otroke, ki se potem pri nas razcvetijo in končajo s stopnjo boljšim uspehom, kot so jo imeli, preden so prišli k nam. Ne moremo verjeti, da so to isti otroci, a recept je preprost: okolje, spodbuda, pomoč. Ne čakati, da se vse sesuje v pepel, pa potem prižigati ognja. Že prej morate poseči v dogajanje.

Ivanka Stopar

Učitelji imamo neznansko moč, če smo prisotni, če delamo s srcem, če opazujemo, če smo avtentični. Takrat nas imajo radi. Dijakom priznamo, da nam je hudo, ampak nikoli ne rečemo, da so za to krivi oni. Nikoli ne kritiziramo osebe, vedno se opredelimo do dejanja, ki je bilo storjeno. Človeka in njegovega dejanja ne gre enačiti.

Človeški odnos in spoštovanje sta pri nas na prvem mestu. Sama spoštujem dijake, učitelje, starše, oni pa mene. Učim pet ur na teden, sem razredničarka ter učiteljica po duši in srcu. Uživam v tem, ko vidim, kaj vse se zgodi v štirih letih s skupino otrok, ki jih imamo, koliko dodane vrednosti jim lahko dam za življenje, ne samo za poklic.

Kateri je vaš največji uspeh v teh letih poučevanja? Veliko govora je o tem, da ste zaslužni za novo stavbo šole.

Zdaj bi najbrž morala reči stavba, ampak verjemite mi, da ni stavba največji uspeh, je pa zelo velik. Zelo težko je bilo z državnim denarjem takšen projekt pripeljati na Koroško, ki je daleč od Ljubljane in je malo bolj na obrobju. Dvanajst let sem se borila za to prekrasno stavbo in uspelo mi je.

Največ mi pomeni to, da sem polepšala toliko življenj, da sem znala narediti toliko dobrega za generacije, ki so prišle k nam in da se nekdanji dijaki z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo ozirajo na naša skupna leta.

Moj največji kapital ni ta zgradba, ampak moji bližnji in ekipa, s katero na šoli delam, saj sam ne moreš nič. Če nisi dober vodja, če ni spoštovanja ali pripravljenosti, ne premakneš ničesar.

Kaj vam pomeni nagrada za življenjsko delo?

Vir: osebni arhiv

Izjemno veliko. To, da si uspešen, je fantazija. To najbolj rabiš zase, saj ti poboža dušo. Ko pa nekdo drug opazi tvoj uspeh in ti podeli nagrado, je občutek fantastičen. Je laskavo in tako lepo, da tega ni možno nadomestiti z ničemer. To je krona mojega dela in velik poklon. Opažena sem bila v občini in na državni ravni, kar so najbrž sanje vsakogar, ki hodi po tej poti.

Nagradili so vas tudi zato, ker vodite skupnost izobraževanja odraslih. Raziskave nas opozarjajo, da nismo dovolj uspešni na tem področju, da nam manjka celosten pristop. Sredstva zanj se letos nekoliko zmanjšujejo, naša digitalna pismenost je nizka. Kaj lahko storimo?

Nismo tako uspešni, kot bi si želela. Sistemske spremembe bi se že zdavnaj morale zgoditi. Pri izobraževanju odraslih – vsaj pri tistemu, ki ga sama vodim in se dotika srednjega šolstva, kjer se izučiš za poklic in zaključiš s spričevalom – gre za formalno izobraževanje, kjer so zadeve precej mačehovsko prepuščene šolam. Denar, ki ga z njim dobijo, pa vračajo nazaj v premoženje državi.

Stvari bo treba sistemsko urediti, da bomo spodbujali delavce za izobraževanje v specialnih ali digitalnih znanjih ter za vse drugo, kar podjetja potrebujejo. Znanje bo v prihodnosti še bolj potrebno, zato bomo v to prisiljeni; mladih ne bo dovolj, starejši pa še niso za odpis.

Treba je vlagati v generacije, ki bodo prevzele digitalizacijo, vendar obstoječ način ni pravi. Premalo je spodbude, premalo pravih pristopov, premalo financ, premalo sodelovanja z gospodarstvom.

Ivanka Stopar

Sama že 12 let vodim to skupnost in sem večkrat opozarjala, da je bilo v preteklosti storjenih ogromno napak že z razpisovanjem programov na neustreznih institucijah, kjer ni bilo ne ljudi ne opreme. Včasih sem razočarana, ker nihče ne prisluhne našim opozorilom in ker ne izrabimo vseh potencialov.

 Je kriva vsakokratna oblast?

Rada bi, da bi država šla v pravo smer, a za to potrebujemo stroko.

Prihaja čas, ko bomo znanje, veščine, digitalne kompetence, timsko delo, vseživljenjsko učenje, morali postaviti na pravo mesto, če bomo želeli uspevati tudi v prihodnje.