Izobraževanje na daljavo – izkušnje za prihodnost

Vir: Pixabay

Iz krize bi se lahko naučili, da je treba ustvariti protokole, organizacijski, akcijski načrt za podobne primere, ki se bodo, kot so napovedali, še dogajali. Vir: Pixabay

V ponedeljek se v šole vračajo prav vsi učenci in dijaki, le da se bodo dijaki v klopeh izmenjevali tedensko. Medtem študenti z nekaterimi izjemami še vedno ostajajo pri izobraževanju na daljavo. Kakšne so izkušnje z njim in za prihodnost, so pred časom, po koncu prvega vala, ugotavljali na spletni okrogli mizi Pedagoškega inštituta (PI).

Probleme, s katerimi so se pri takšnem izobraževanju soočile tako šole kot tudi starši šolajočih se otrok, so pokomentirali raziskovalec v centru za filozofijo vzgoje na PI dr. Marjan Šimenc, vodja centra za filozofijo vzgoje na PI dr. Zdenko Kodelja, državni sekretar na MIZŠ Damir Orehovec, sodelavka urada za kakovost izobraževanja na MIZŠ Tanja Taštanoska, direktor zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj, predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan, izredni profesor didaktike na UL FF dr. Damijan Štefanc, docentka za občo pedagogiko na UL FF dr. Katja Jeznik in dr. Klara Ermenc Skubic, predsednica zveze društev pedagoških delavcev, predsednik zveze aktivov svetov staršev dr. Anton Meden, učiteljica razrednega pouka mag. Jožica Frigelj, glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj in moderator dr. Igor Ž. Žagar, direktor PI. Hkrati so skušali ugotoviti, kaj bi bilo treba izboljšati ali spremeniti, če bi se tovrstno poučevanje izvajalo tudi v prihodnosti.

Vabljeni k ogledu okrogle mize, v nadaljevanju pa lahko preberete nekaj izsekov. Klik na osebo vas vodi do njene predstavitve.

Državni sekretar Damir Orehovec je med drugim napovedal, da razmišljajo o uvedbi obveznega predmeta računalništvo, napovedal je tudi možnost hibridnega modela dela v šoli in na daljavo, kar se bo prav tako zgodilo. Logaj je omenil, da je bilo premalo interaktivnega dela z učenci, da učitelji v določenih delih niso uspeli doseči višjih nivojev uspeha in da nam manjkajo še nekateri pristopi za izboljšanje podpore učencem in dijakom iz ranljivih skupin. Učitelje je povabil tudi na izobraževanja, ki jih organizira zavod.

Potrebno je bilo vzpostaviti neko obliko izobraževanja, s kakršno nismo imeli nobenih izkušenj, ne v slovenskem niti v širšem prostoru ne. Tu gre tudi za določene psihološke momente – tesnobo, ki je predstavljena kot nenadna negotova situacija in popolna sprememba samega načina življenja, ne zgolj v relaciji do izobraževanja.

Vinko Logaj

Iz krize bi se prav tako lahko naučili, da je treba ustvariti protokole, organizacijski, akcijski načrt za podobne primere, ki se bodo, kot so napovedali, še dogajali. V šolah potrebujemo hitre in kratke usmeritve v nekaj točkah, je predlagala Jožica Frigelj. Prav tako bi potrebovali enotno platformo za zbiranje didaktičnih gradiv, dostopnih vsem. Klara Skubic Ermenc je izpostavila pomen usposabljanja za didaktično rabo, saj da ne gre zgolj za prenos procesa iz fizičnega v virtualno okolje, temveč za drugačno logiko, filozofijo poučevanja.

Izobraževanje kadra je izjemno pomembno. Učitelji so bili zelo različno pripravljeni. Verjetno ni nikogar, ki ne bi bil popolnoma nepripravljen na vse to, je pa res, da so nekateri bolj kot drugi usposobljeni za delo v spletnih učilnicah. Tu izpostavljam Arnesove spletne učilnice, ker so te edine brezplačne.

Gregor Pečan

Na MIZŠ so opravili raziskavo, pomagali pa so si tudi s podatki statističnega urada, je naštela Tanja Taštanoska. Ti kažejo, da je oseb z dobro razvitimi digitalnimi veščinami, ki so zaključile izobraževanje s področja izobraževanja učitelja, kar nekaj. V kategoriji povprečnega učitelja v Sloveniji, starega 46 let, je 28 odstotkov visoko kompetentnih za uporabo IKT. V raziskavi Talis 2018 pa je 53 odstotkov učiteljev zatrdilo, da je njihovo začetno izobraževanje vključevalo vsaj nekaj informacij oziroma vsebin s področja uporabe IKT za izobraževanje. Kar 67 odstotkov učiteljev je dve leti, preden smo padli v karanteno, zatrdilo, da se dobro počutijo pri uporabi IKT za poučevanje.

Štrukelj pa je opozoril na razpustitev njihovega delovnega časa v času dela na daljavo, saj ni bilo jasnih omejitev, koliko časa traja pedagoška ura in kdaj je sploh njihov delovni čas.

Kljub vsem težavam te še niso »dokaz«, da neko bodoče izobraževanje na daljavo ne bi bilo bolj kakovostno in bolj pravično. Pogoj za to je, da postane digitalna pravičnost pomemben cilj šolske politike, digitalna vključenost, inkluzija pa sredstvo za dosego tega cilja. Drugače rečeno – učitelji in učenci morajo imeti dostop do interneta in računalnika kot minimalni pogoj, ter vsaj še zadostna znanja za uporabo te tehnologije in programov. A ne samo to. Mislim, da bi bilo potrebno predvsem na pedagoških smereh univerze začeti razvijati oblike specialnih didaktik, metodik za poučevanje na daljavo. Tudi ta znanja manjkajo.

Zdenko Kodelja

Medtem je Marjan Šimenc poudaril, da moramo razviti refleksijo in realistično ocenjevati, kaj nam tehnološke rešitve dajejo in kaj odvzamejo. Učiteljem moramo dati tudi znanje, da bodo sami presojali, kako tehnologijo uporabljati. Raziskave namreč kažejo, da otroci iz premožnejših slojev, ki običajno uporabljajo računalnik ob pomoči staršev, tega uporabljajo za bolj zapletene postopke: iskanje informacij, ustvarjanje medijskih vsebin, igranje kompleksnih iger, za nekaj, kar spodbuja cilje šole. Otroci iz nižjih slojev pa ga uporabljajo za to, da igrajo preproste igre, se pogovarjajo s prijatelji. »Presenetljivo je, da lahko dostop do računalnika zniža njihove dosežke na preizkusih znanja, saj ga uporabljajo na način, ki jih odvrača od šolskega dela. Zato je pomembno, da jih hkrati soočimo s premislekom, kako bolj dolgoročno razmišljati o statusu tehnologije v šoli.« Ta razmislek mora vsebovati tudi komponento, da tehnologija ni v izolaciji, temveč je vselej družbena tehnologija, ki je vpeta v družbene odnose, zato je ključno, kako se jo uporablja.

Treba je okrepiti komunikacijo, izboljšati medsebojno sporazumevanje vseh udeležencev po celotni vertikali, opredeliti, kaj se morajo učenci naučiti – mnogokrat učitelji omenjajo balast, okrepiti sodelovanje med šolo in domom ter se soočiti z razlikami, saj enak pristop za učence v različnih situacijah razlik ne bo zmanjšal.

Anton Meden

Šola ni samo vzgojno-izobraževalna ustanova, ki je namenjena posredovanju znanja in razvoju intelektualnih zmožnosti, ampak je dejansko skupnost učencev in učiteljev, ki omogoča, da lahko vsi skupaj rastejo, razvijajo svoje potenciale, možnosti in napredujejo v socialnem in moralnem smislu, je pojasnila Katja Jeznik. Ta skupnost ima zelo pomembno mesto v širši lokalni skupnosti, a je v času izobraževanja na daljavo umanjkala. To zavedanje bi bilo treba ohraniti tudi v primeru, če bo šola še naprej ohromljena ter ga okrepiti tudi na daljavo oziroma potem, ko bo življenje spet šlo v običajne tirnice.

A tudi tedaj, bo ostal problem manka znanja iz koronskih časov. »Zgodilo se bo, da bo ocenjevanje v tem obdobju odražalo zelo nezanesljivo sliko dejanskega znanja otrok, ki ga ne bodo mogli pridobiti zaradi okrnjenega izobraževalnega procesa in zaradi vseh pogojev oziroma okoliščin, v katerih so se znašli,« je razmišljal Damijan Štefanc. Zato je treba razmišljati, kako z otroki, ki imajo primanjkljaje, delati.

Šolanje v spomladanskem valu epidemije covida-19

Še ena okrogla miza na podobno temo je potekala predvčerajšnjim. Organizirala jo je zveza društev pedagoških delavcev. Njena predsednica Danijela Makovec Radovan je opozorila, da je epidemija razkrila številne razpoke v sistemu, a zdi se, da je največja zazijala prav v vrhu šolske politike. Ko se pristojno ministrstvo ni odzvalo, kot bi se sicer na tako spremembo moralo odzvati, so se po njenih besedah odzvali raziskovalci. Vsak na svojem znanstvenem ali strokovnem področju so raziskali spremembe, ki so nastale zaradi ukrepov za zajezitev epidemije.

Zaključila je z željo, da »glas raziskovalcev« seže čez zaslone računalnikov in da njihovi izsledki najdejo pot do pristojnih. Od vseh »novih realnosti«, ki jih ponujajo, bi si sama najbolj želela tiste, da bi odločitve šolske politike temeljile na argumentih pedagoške stroke.

Rezultat tega je tudi izdaja dveh posebnih številk revije Sodobna pedagogika, v kateri avtorji razkrivajo, kako globoko je epidemija zaznamovala vzgojo, izobraževanje ter tudi raziskovanje.

Barbara Šteh, profesorica za pedagoško psihologijo z ljubljanske filozofske fakultete, je izpostavila, da se je življenje in delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter obenem delo šolske svetovalne službe ob izbruhu epidemije v trenutku spremenilo. V raziskavi, ki je potekala aprilu, so zajeli 328 svetovalnih delavcev. Ugotovili so, da so bili ti pomembni pri reševanju situacij, ki so povezane z odnosi med odraslimi in otroki, z učnim delom, vzgojnimi vprašanji ter dilemami učiteljev pri izvajanju dela na daljavo, ne nazadnje pa tudi z vodenjem vzgojno-izobraževalne ustanove.

Vodja izobraževalnega založništva pri Mladinski knjigi Alenka Kepic Mohar in Miha Kovač z ljubljanske filozofske fakultete sta v raziskavi Digitalna učna gradiva po pandemiji kot del šolske rutine? ugotovila, da je epidemija povečala rabo in posledično spremenila odnos učiteljev do digitalnih učnih gradiv. A za kakovosten pouk v digitalni dobi, v kateri bi delo z digitalnimi gradivi postalo del šolske rutine, bo po njunem mnenju veljalo upoštevati izsledke raziskav o učinkih učenja s tehnologijo, podpreti učitelje z usposabljanji in digitalna učna gradiva vključiti v sistem oskrbe z učbeniki kot del nacionalne izobraževalne strategije.