Ali obstajajo različni učni stili?
Ljudje se učimo na različne načine, predvsem pa si najbolje zapomnimo stvari, če se učimo na točno določen način, ki ustreza točno nam. Ta način je pri vsakem posamezniku drugačen in zato temu rečemo učni stil. Učne stile delimo v 4 različne kategorije: vizualni, avditivni, bralno-pisalni in kinestetični stil.
- Pri vizualnem učnem stilu si pomagamo predvsem z očmi. Tukaj je pomembno kaj vidimo, zato nam pri učenju pomagajo različne slike in demonstracije.
- Avditivni stil je povezan predvsem s sluhom in se najlažje učimo s poslušanjem razlage.
- Ljudje z najbolje razvitim bralno-pisalnim stilom se kot samo ime pove, najbolje učijo z branjem in pisanjem.
- Pri kinestetičnem stilu pa je najbolj pomembno, da stvar naredimo sami. To pomeni, da smo v fizični interakciji s svetom, se dotikamo stvari, se igramo z njimi, sami probavamo narediti nekaj.
Vsak posameznik je drugačen, zato so tudi učni stili drugačni. Velja prepričanje, da je vsak posameznik pripadnik točno določenemu učnemu stilu, ki mu poomaga do hitrejšega pomnjenja. Pa si poglejmo kaj glede tega pravijo raziskave.
Če bi želeli učitelji upoštevati učni stil posameznikov, bi morali najprej ugotoviti kateri učni stil najbolj ustreza posameznemu učencu, nato pa jih upoštevajoč učni stil tudi učiti na ta način.
Vprašanje pa je, ali so učni stili sploh pomembni? Kako zelo pomembno je, da se učimo na tak način, kot je “naš” učni stil?
V eni od raziskav so sodelovali študentje, ki so bili prepoznani kot vizualni in verbalni tip človeka. Študentje so dobili izziv, kjer so dobili pomoč, ki je ustrezala k njihovemu učnemu stilu. Torej so nekateri udeleženci dobili napisano razlago, medtem, ko so drugi dobili animacijo, ki je prikazovala delovanje določene stvari. Pri tem bi pričakovali, da se bodo na končnem testiranju bolje odrezali študentje, ki so dobili pomoč, ki ustreza njihovemu učnemu stilu. Rezultati pa so presenetljivo pokazali, da temu ni tako. Vsi udeleženci so imeli zelo podobne rezultate, ne glede na to, kakšno pomoč so dobili. Iz tega bi torej lahko sklepali, da so končni rezultati učencev neodvisni od načina učenja. Enako raziskavo so ponovili tudi z 61 odraslimi ljudmi, brez univerzitetne izobrazbe in rezultat je bil enak.
Leta 2018 so med prvim semestrom šolskega leta na fakulteti v Indiani razdelili več kot 400 študentov na skupine po zgoraj naštetih učnih stilih. Po koncu semestra so jih vprašali, na kakšen način so se učili v pripravah na izpite, odgovori pa so bili zelo mešani. Večina študentov se ni posluževala učnega stila za katerega so bili identificirani. Tisti, ki pa so uporabljali svoj stil učenja, pa niso pokazali nič več znanja na končnih izpitih, kot ostali študentje.
Večina člankov o učnih stilih dokazuje, da ne obstajajo kredibilni dokazi, da učni stili zares obstajajo.
Tako bi se na primer večina učencev naučila več mest držav, če se učijo s pomočjo zemljevida. Nekateri ljudje so prepričani, da spadajo v določeno skupino učnih stilov, zato se učijo na tak način in si posledično več zapomnijo. V resnici pa bi si zapomili tudi z drugačnim učnim stilom. Bistveno je da si pri učenju pomagamo primerno določeni temi. Pri geografiji potrebujemo zemljevid, pri jeziku moramo govoriti in pisati, pri športih nam pomaga, če sami vadimo in poskušamo stvari, pri kemiji in fiziki so velikokrat v pomoč določeni poizkusi oziroma eksperimenti. Največkrat pa je najboljši način poučevanja in zapomnitve, ko so besede povezane s slikami in imamo tako stvari hkrati predstavljene na dva različne načina.
Na koncu pridemo do spoznanja, da se veliko učiteljev obremenjuje po nepotrebnem. Ni potrebno ugotoviti učnega stila učencev, da bi jim stvari predstavili na več različnih načinov. Nihče ni samo avditorni ali vizualni tip človeka, ampak smo kar vse skupaj. Tako je učenje najuspešnejše, če se določene stvari učimo na več različnih načinov.