Rešitve

“Nikoli ne prekinite tišine, če je ne želite izboljšati.”

(L. van Beethoven)

V spodnjih odstavkih si boste lahko prebrali nekaj osnov o glasbeni teoriji – o poimenovanju tonov, notnih vrednostih ter pavzah.

Za dobro poznavanje teoretičnih prvin ter za njihovo uspešno rabo v praksi je potrebno pisanje not, pavz in notnih vrednosti čimvečkrat vaditi z zapisovanjem konkretnih primerov v notno črtovje.

Gradivo 1: Imena tonov in uvod v glasbeno teorijo

Pri nas za poimenovanje tonov uporabljamo t. i. nemško poimenovanje tonov. 

Nemška imena tonov so v C durovi lestvici so: c [ce], d [de], e [e], f [ef], g [ge], a [a], h [ha].

V nekaterih drugih državah za poimenovanje tonov uporabljajo t. i. solmizacijo. Z njo so povezani znaki za zapisovanje not ter njihova imena, ki jih je razvil Guido d’Arezzo, benediktinski menih iz Italije. S svojim delom je pomembno vplival na kasnejši razvoj notnega zapisa in glasbene teorije. 

• Guido d’Arezzo con Teodobaldo al monocordo, in una miniatura del sec. XII (Vienna, Nationalbibliothek.) (b. d.) [Slika]. Pridobljeno s https://www.sapere.it/enciclopedia/Guido+d%27Arézzo.html

Tone lestvice oziroma modusa, ki je postal osnova za današnjo durovo lestvico, je Guido d’Arezzo poimenoval »Ut, Re, Mi, So, La«. 

Guido d’Arezzo je za svoje zaporedje tonov vzel »izsek iz srednjeveške lestvice, pri kateri je polton (mi in fa) vedno v sredini med dvema celima tonoma.« (Wörner, 1992, str. 66)

Preden pa je bil izumljen notni zapis v obliki not ali neum v notnem črtovju, so melodije zapisovali nad besedilom, tako da so melodiji označili le njen potek, niso pa zapisali posameznih tonov melodije, kakor to počnemo danes. Pomembno je bilo le to, da je pevec z glasom sledil znakom, ki so kazali, ali mora izvajalec iti z glasom višje ali nižje.

Primer takšne enoglasne koralne melodije in njenega zapisa si lahko ogledate in poslušate na spodnji povezavi:

• vir: GradualeProject (16. 12. 2021). Introitus: Gaudete in Domino [Video]. Pridobljeno s https://www.youtube.com/watch?v=fh-s8GgB8q8

Kot že omenjeno so skladbe dandanes zapisane z znaki, ki jih imenujemo note in te so umeščene v notna črtovja. S pomočjo notnih črtovij in ključev lahko razberemo višino in trajanje vsakega tona. 

Toni se v notnem črtovju nahajajo v območjih, ki jih imenujemo oktave. Nekaj najpogosteje rabljenih območij oz. oktav (od najnižje do najvišje) je: subkontra oktava, kontra oktava, velika oktava, mala oktava, enočrtna oktava, dvočrtna oktava, tričrtna oktava, štiričrtna oktava in petčrtna oktava.

Imena tonov označujemo s črko in številko poleg črke ali z velikostjo črke. Črka nam pove, za kateri ton gre, številka ali velikost črke pa nam povesta, koliko visok je ton oziroma v katerem območju (oktavi) se nahaja.

Za tone v enočrtni oktavi uporabimo tako pri zapisu številko »1«, ki jo umestimo desno zraven črke in nekoliko nižje od zgornjega roba črke.

• c₁ [ce ena]
• d₁ [de ena]
• e₁ [e ena]
• f₁ [ef ena]
• g₁ [ge ena]
• a₁ [a ena]
• h₁ [ha ena]

Za tone v dvočrtni oktavi uporabimo pri zapisu številko »2«, ki jo umestimo desno zraven črke in nekoliko nižje od zgornjega roba črke.

• c₂ [ce dva]
• d₂ [de dva]
• e₂ [ce dva]
• f₂ [ef dva]
• g₂ [ge dva]
• a₂ [a dva]
• h₂ [ha dva]

Za tone v mali oktavi uporabimo za zapis malo črko.

• c [mali ce]
• d [mali de]
• e [mali e]
• f [mali ef]
• g [mali ge]
• a [mali a]
• h [mali ha]

Gradivo 2: Notne vrednosti s pavzami

Tonov oziroma not ne poimenujemo le glede na njigovo višino, kot smo spoznali v poglavju Imena tonov/Poimenovanje tonov.

Note lahko poimenujemo tudi po njihovi dolžini oziroma trajanju, čemur pravimo tudi notna vrednost note. Note se namreč med sabo razlikujejo tudi po tem, koliko časa trajajo.

Vrste not, trajanje in njihova imena glede na notno vrednost

Po trajanju ali dolžini poznamo note, kot so

• celinka,
• polovinka,
• četrtinka,
• osminka,
• šestnajstinka,

in tudi druge.

Njihovo poimenovanje je povezano s poimenovanjem matematičnih ulomkov, to pa zato, ker posamezne note predstavljajo delček neke druge note oziroma celote. Tako kot pri ulomkih, gre tudi pri notah torej za dele celote.

Naša celota je nota celinka. Njeno ime je izpeljano prav iz izraza »celota«. Njena polovica je nota polovinka. Tudi pri tej noti opazimo izpeljavo imena iz izraza polovica, ki pomeni polovico celote oziromo polovico celinke, če uporabimo za poimenovanje glasbeni pojem. Tako lahko izpeljemo tudi vsa nadaljna imena za notne vrednosti. Četrtinka je četrtina celote oziroma celinke, osminka je osmina celote/celinke, šestnajstinka je šestnajstina celote/celinke. Lahko bi nadaljevali še naprej, vendar je smiselno premisliti, koliko kratke note bomo še poimenovali ali uporabili, da jih bomo sploh lahko zapeli, zaigrali ali izvedli kako drugače. ( če želiš dodatne informacije o hitrosti izvajanja notnih vrednosti, si preberi drobni tist spodaj, kjer piše »dodatno«)

Ko smo spoznali, na kakšen način notne vrednosti predstavljajo dele celote, smo pri tem uporabljali svoje matematično znanje. Iz opisanih notnih vrednosti lahko sedaj izpeljemo, koliko posameznih notnih vrednosti rabimo za sestavo celote ali za sestavo daljše notne vrednosti. Če imamo na primer osminke, bomo za sestavo ene celinke rabili osem osmink, enako kot bi za celoto rabili osem ulomkov “1/8”. 

V spodnjih vrsticah lahko vidite, koliko krajših notnih vrednosti rabimo za zapis daljših notnih vrednosti. Zajete so notne vrednosti od celinke do šestnajstinke.

• 1 celinka = 

2 polovinki ali

4 četrtinke ali

8 osmink ali

16 šestnajstink

• 1 polovinka = 

2 četrtinki ali

4 osminke ali

8 šestnajstink

• 1 četrtinka = 

2 osminki ali

4 šestnajstinke

• 1 osminka = 

2 šestnajstinki

V spodnji shemi lahko vidite, kako se notne vrednosti delijo od celinke do šestnajstinke.

Kasneje bomo videli, da lahko noto razdelimo na dva ali na tri dele. Zaenkrat se osredotočimo na deljenje posamezne note na dva dela, to pomeni na dve krajši noti ali na več delov, izraženih s številkami, ki so deljive z dva: na štiri, osem, šestnajst delov.

Poleg deljenja notnih vrednosti pa v shemi vidite še, da lahko osminke in šestnajstinke med seboj povežemo v skupine po dve ali več. To naredimo tako, da njihove zastavice oblikujemo v ravne črte med notami kakor prikazuje shema. Med osminkama bo tako ena črtica, ki predstavlja eno zastavico osmink, med šestnajstinkama pa bosta dve črtici, torej dve zastavici v obliki ravnih črt.

Podaljšanje notne vrednosti

Noti lahko tudi podaljšamo notno vrednost. To lahko naredimo na več načinov. Za podaljšanje notne vrednosti note lahko noti dodamo:

• piko,
• korono,
• lok.

Pika za podaljšanje se noti doda na njeni desni strani. Če je pika nad ali pod noto, to ni pika, ki noti podaljša notno vrednost, ampak je to drug znak. Pika za podaljšanje notne vrednosti noto podaljša za polovico njene notne vrednosti. Če dodamo piko četrtinki, bomo četrtinko podaljšali za osminko in bo tako trajala eno celo četrtinko + eno osminko, lahko bi rekli tudi, da bo trajala skupaj tri osminke. Noti lahko dodamo tudi več pik za podaljšanje notne vrednosti, zaenkrat pa bomo ostali pri dodajanju ene pike.

Korona se napiše nad ali pod noto. Korona noto podaljša za poljubno dolžino. O dolžini podaljšanja se odloča tisti, ki noto izvaja in sicer sproti, po svojem občutku in želji. Korono se lahko napiše tudi nad  ali pod več not, ki so postavljene ena pod drugo. Če take note izvaja več izvajalcev hkrati, se ti med seboj dogovorijo, kdo od njih bo dal znak, kdaj bodo izvajanje note pod ali nad korono zaključili. Ta znak je lahko kratek dvig brade izvajalca ali kakšna druga dogovorjena kretnja.

Lok za podaljšanje notne vrednosti poveže med sabo dva ali več istih tonov. Vzeli bomo za primer, da z lokom povežemo dva tona. Tona sta lahko med sabo različno dolga, morata pa si biti enaka po višini. To sta torej lahko dve noti c [ce] ali dve noti es [es] oziroma katerikoli dve noti, enaki po višini. Po dolžini, kot rečeno, pa sta si noti lahko različni. Med sabo lahko povežemo na primer dve noti fis [fis], od katerih je ena polovinka, ena pa četrtinka. To je le eden od primerov. Povežemo lahko namreč katerokoli notno vrednost z drugo notno vrednostjo. Naj poudarimo še enkrat, da moramo paziti le, da sta pod lokom ista tona po višini. Kasneje bomo namreč spoznali tudi drugačne vrste lok, ki med sabo povezuje različne tone in tudi lahko zelo veliko število tonov. Tak lok ne podaljša notnih vrednosti tonov, temveč nam poda informacijo o tem, na kakšen način bomo note izvedli. Pri izvajanju not, ki jim z lokom podaljšamo notno vrednost pa note med sabo seštejemo in držimo/pojemo ali drugače izvajamo note toliko časa, kot bi trajale vse skupaj. V praksi to pomeni, da zaigramo/zapojemo prvo noto, ki je povezana z lokom z drugimi notami naprej, ter potem tak ton držimo/pojemo ali drugače izvajamo toliko časa, dokler ne minejo notne vrednosti vseh tonov, ki so med seboj povezani z lokom za podaljšanje notne vrednosti.

Pavze

Notnim vrednostim pripadajo tudi t. i. pavze. Pavze nam povejo, koliko časa moramo v tišini počakati do naslednjega tona, do konca skladbe ali pred začetkom izvajanja tonov. Pavze so lahko tako postavljene kjerkoli v notnem zapisu namesto not. Pavze so zelo pomembne. Vzemimo primer, da imamo pavzo postavljeno med dvema notama. Pavza med njima je zelo pomembna, saj brez nje nimamo informacije, kdajlahko zaigramo/zapojemo/izvedemo naslednji ton oziroma koliko časa moramo počakati preden zapojemo naslednji ton. Pavze, ki pripadajo notnim vrednostim od celinke do šestnajstinke so zapisane v shemi – Pavze 1 – shema (glej Pavze 1 – shema).

Zaključek

V literaturi, na spletu in tudi drugje velikokrat srečamo razlago notnih vrednosti po dobah. Na primer: »Četrtinka traja eno dobo, polovinka traja dve dobi in tako naprej.« O dobah ne moremo govoriti, če pred tem ne določimo taktovskega načina. Taktovski način natančno določa, katera notna vrednost je v skladbi ali v delu skladbe doba in šele takrat lahko govorimo o notnih vrednostih v dobah. S taktovskim načinom se bomo srečali v naslednjih poglavjih, takrat bomo obširneje razložili njegov pomen in funkcijo.

 dodatno: Naj omenimo še, da na dolžino note pri izvedbi notnega zapisa/skladbe ne vpliva samo notna vrednost note (ta je spet v glavni meri zadolžena za izražanje razmerja med notnimi vrednostmi), temveč tudi tempo, ki ga izberemo za izvajanje. S tempom se bomo srečali kasneje, naj na tem mestu samo pojasnimo, da tempo pomeni hitrost izvajanja celotne skladbe ali označenega odseka skladbe. Tako lahko na primer polovinko zapojemo v zelo kratkem času, če je tempo skladbe določen kot hiter (nota bo kratka, bo hitro minila in bomo hitro nadaljevali z izvajanjem ostalih not), ali pa v daljšem času (jo dlje časa pojemo/izvajamo in bo minila počasi), če je tempo skladbe določen kot počasen.