Rešitve

Na OŠ Trzin smo konec novembra z učenci 6. razreda v treh šolskih urah izvedli učno aktivnost s problemskim izhodiščem in zgodbo o Petri, ki želi narisati sliko, jo poslati babici na Švedsko ter jo natisniti za doma. Aktivnost je bila zasnovana tako, da učenci najprej izkustveno razumejo, kako se funkcionalnost računalnika poveča z dodajanjem vhodno-izhodnih naprav in povezovanjem naprav (npr. računalnik–tiskalnik, računalnik–modem/usmerjevalnik–internet). V drugem delu smo prešli na vprašanje, kako računalnik sploh “shrani” podatke: učenci so spoznali bit kot osnovno enoto zapisa (0/1) ter idejo binarnega zapisa, nato pa še povezavo med številkami in slikami (slika kot mreža pikslov, kjer barve opišemo s številkami oziroma zaporedji bitov).

Začeli smo z uvodno motivacijo, ki učencem ni tuja: pod novoletno smrečico dobimo samo računalnik (“škatlo”), brez drugih naprav. Učenci so hitro ugotovili, da za učinkovito uporabo potrebujemo še druge naprave. Učenci so spontano naštevali monitor, tipkovnico, miško, zvočnike/slušalke, kamero, mikrofon … in pri tem že intuitivno razmišljali v smeri funkcionalnosti.

Zgodbo smo nato razširili: Petra želi sliko narisati, jo poslati babici v tujino in jo natisniti. S tem smo naravno prišli še do grafične tablice, tiskalnika ter do vprašanja internetne povezave (modem/usmerjevalnik). Zanimivo, a ne tako presenetljivo je bilo, da se je internet učencem sprva zdel “samoumeven”. To je bil pomemben diagnostičen moment. Zato smo situacijo konkretizirali: pokazali smo pot kabla od stacionarnega računalnika do komunikacijske omare in zelo na kratko razložili še vlogo modema, usmerjevalnika ter dostopnih točk za Wi-Fi.

Ko smo ugotovili, katere V/I naprave računalnik potrebuje, da bomo poslali sliko preko spleta, pa smo se vprašali, kako je slika v računalniku pravzaprav shranjena? Hitro so odgovorili učenci, ki so obiskovali NIP računalništvo, da slike shranjuje s številkami. To je bila naša odskočna deska za naprej. Najprej smo se z aktivnostjo “Do koliko šteje stonoga” (vir: vidra.si) naučili, kako računalnik shranjuje števila. Za konkreten prikaz smo poleg velikih kart s števili uporabili še lončke. Učence smo povprašali, kako bi z lončki prikazali dve možni stanji. Imeli so čudovite ideje: poln/prazn, obrnjeno/normalno, pokonci/prevrnjen …). Zanimiv preobrat je nastal, ko so pri isti postavitvi lončkov eni videli 14, drugi pa 17. To smo izkoristili kot didaktično močan trenutek: skupaj smo prišli do ugotovitve, da je nujen dogovor, kaj pomeni “vzamem/ne vzamem”, oziroma kaj predstavlja 1 in kaj 0.

V zadnjem delu so učenci v parih prenašali sliko v prazno mrežo samo s številkami (del aktivnosti Stiskanje slik, portal vidra.si). Aktivnost je dobro delovala, ker je učencem dala občutek, da je slika na računalniku sestavljena iz majhnih kvadratkov, ki jih imenujemo piksli, ter da je vsak od njih opisan z barvo. To barvo pa predstavimo s številko.

Refleksija učečih se: kaj jih je “potegnilo”

Učenci so aktivnost opisali kot zanimivo in sproščeno; kljub poznim uram so radi sodelovali v razgovoru. Dekleta so kot najljubši del najpogosteje izpostavila “barvanje/piksel art” in prenos slik, fantje pa del o bitih in binarnem sistemu. Večina učencev ne bi spreminjala ničesar, kar je dober indikator motivacijske uspešnosti.

Profesionalna refleksija: zakaj je to lahko primer dobre prakse

Aktivnost ocenjujemo kot dober primer prakse, ker:

• izhaja iz problemske situacije in zgodbe, ki je učencem blizu,
• gradi most med konkretnim (naprave, povezave, pomnilniški mediji) in abstraktnim (bit, binarni zapis, podatkovna predstavitev slik),
• vključuje izkustvene, sodelovalne metode ter material, ki podpira razumevanje (karte, lončki, mreže, realni primeri medijev).