Rešitve

Verjetno je že vsakdo od nas videl primer tako odlične spletne strani kot tudi spletne strani, ki je bila preveč natrpana, nepregledna in na sploh utrujajoča. Preprosto lahko rečemo, da se na taki spletni strani lahko hitro zgubimo in se je hitro naveličamo.

Prav enako velja tudi, ko ustvarjamo nove spletne učilnice – tudi tu lahko pride do prenatrpanosti z različnimi informacijami, barvnim tekstom ali slikami. Dobro je torej poznati nekaj osnov kognitivne obremenitve in hkrati osnov oblikovanja. Tudi v splošnem se želimo držati principa “manj je več”.

Kaj je teorija kognitivne obremenitve?

Teorija kognitivne obremenitve sega v leto 1980, ko je bila definirana s strani psihologa Johna Swellerja. V kontekstu spletnih učilnic služi teorija kognitivne obremenitve kot neke vrste vodič glede delovnega (oziroma kratkoročnega) spomina in kako lahko to upoštevamo pri izdelavi spletne učilnice.

Za snovalce spletnih učilnic so pomembni predvsem trije tipi kognitivne obremenitve, ki so opisani spodaj:

Bistvena (intrinzična) kognitivna obremenitev

Je lastnost poljubne teme, lahko jo razumemo kot neke vrste zahtevnost teme, ki jo obravnavamo. Običajno ta zahtevnost izhaja iz lastnosti teme in množice povezav znotraj teme. Kot jezikoslovni primer lahko navedemo pomnenje besedišča kot primer nizke bistvene kognitivne obremenitve (povezave med besedami so direktne), medtem ko ima slovnica višjo bistveno kognitivno obremenitev (veliko povezav, pravila).

Nebistvena (zunanja) kognitivna obremenitev

Pod tem têrminom običajno razumemo postavitev in urejenost vsebine, ki je predstavljena udeležencem (to je seveda pomembno za tiste, ki postavljajo spletne učilnice). Predvsem je tu vsebovana tudi vsebina ali informacije, ki ne pripomorejo neposredno k boljšemu razumevanju ali znanju udeleženca, oziroma ne pripomorejo neposredno k doseganju učnih ciljev predmeta. Tak primer bi lahko bila prevelika množica slik na glavni strani (morda celo brez kakršnegakoli konteksta), ki bi potencialno zmedla udeležence še preden se zares lotijo dela pri predmetu. S primernim premislekom se želimo izogniti točno taki situaciji.

Primerna kognitivna obremenitev

O primerni kognitivni obremenitvi lahko govorimo ko gre za trud in kogitivno grajenje, ki se dogaja ko udeleženci razvijajo sheme in vzorce mišljenja in vedenja, ki pripomorejo k organizaciji informacij. Z eno besedo običajno temu rečemo kar učenje. Ko recimo snovalec spletne strani pripravi dejavnost Lekcija in tako razdrobi kompleksnejšo snov, s tem povečuje primerno kognitivno obremenitev in tako pripomore k doseganju zadanih ciljev.

Vodila za snovanje primerne spletne učilnice

V splošnem se je potrebno pri ustvarjanju in urejanju učilnice zavedati in hkrati upoštevati bistveno kognitivno obremenitev, ki jo ima naša dotična snov oziroma predmet. Le tako lahko zagotovimo, da bomo primerno predstavili kompleksnejše ideje in aktivnosti. Hkrati si želimo, če je le mogoče, čimbolj zmanjšati nebistveno kognitivno obremenitev, poleg tega pa povečati primerno kognitivno obremenitev.

Vemo, da Moodle ponuja množico potencialnih rešitev in načinov predstavitve informacij – na nas kot snovalcih spletnih učilnic leži potem odgovornost, da sledimo vodilom dobre spletne učilnice. Spodaj je naštetih le nekaj praktičnih načinov kako ob zavedanju obstoja kognitivne obremenitve ustvarimo primerno in učinkovito spletno učilnico v Moodlu.

Format predmeta

V pomočjo formatov lahko urejamo kako celostno izgleda spletna učilnica. Je prva in najosnovnejša odločitev za izdelovalca spletne učilnice – iz formata predmeta namreč izhaja celotna struktura spletne učilnice. Pri tem poskušamo vedno upoštevati tudi posebnosti oziroma lastnosti morebitnih učencev, kot so starost, poznavanje spletnega učenja, dostop do naprav, itd.

Vsekakor pa moramo, neodvisno od formata v ospredju misli imeti navigacijo oziroma krmarjenje po spletni učilnici saj tudi s tem poskrbimo za zmanjšanje nebistvene kognitivne obremenitve. Želimo si namreč, da se bi udeleženci osredotočali na vsebino predmeta in ne na to, kje je vsebina in kam morajo klikniti.

Spodaj naštevamo nekaj popularnih formatov (oziroma vtičnikov) predmetov – nekateri bodo komu morda znani. Trenutno Arnesove učilnice uporabljajo primarno vtičnik za ploščke, ki ima tudi modernejši in preglednejši izgled.

Format poglavij je najbolj osnoven format učilnice, ki je večini rednih uporabnikov spletnih učilnic dobro znan. Pri tem gre za ureditev predmeta v poglavja, ki si sledijo linearno in razbijejo predmet na več manjših delov, skozi katere se potem udeleženci zaporedno premikajo. Format poglavij je preprost in enostaven za uporabo, predvsem prav pa pride pri predmetih kjer imamo več podpoglavij ali snovi – oziroma kadar želimo uporabiti kakšno funkcionalnost, ki jo ponuja Moodle, kot je recimo omejen dostop do dejavnosti. V tem primeru nam lahko poglavja pomagajo, ker imamo lahko določena poglavja zaklenjena dokler niso opravljene prejšnje dejavnosti.

Za tak format imamo tudi nekaj vtičnikov, med njimi je uporabnejši vtičnik za strnjena (kolapsirana) poglavja (Collapsed topics), kjer gre primarno za eno funkcionalnost – namreč, da lahko uporabniki strnejo oziroma “pomanjšajo” poglavje le na naslov in tako dobijo boljši pregled nad celo učilnico. Tako se lahko zelo preprosto izognemo navlaki v spletni učilnici.

Še en izmed uporabnih vtičnikov je tudi OneTopic, ki se posluži drugačnega izgleda poglavij in upošteva drugačna merila oblikovanja. Pri temu vtičniku gre primarno za to, da poglavja niso več urejena linearno, temveč so urejena na vrhu spletne učilnice kot zavihki od leve proti desni. Ob primernem premisleku in oblikovanju lahko s pomočjo vtičnika OneTopic naredimo izjemno pregledno in zgoščeno vendar pa ne neurejeno spletno učilnico.

Še en vtičnik, ki je tudi trenutno v uporabi na Arnesovih učilnicah je vtičnik za ploščke – Tiles. Pri tem vtičniku gre za preprosto predrugačenje izgleda predmeta – namesto linearnih zapisov poglavij imamo tako v mreži postavljene ploščke z naslovi (in morebitnimi slikami!) poglavij. Urejamo lahko barvo in izgled ploščkov za boljšo preglednost. Udeleženci velikokrat opišejo ta vtičnik kot modernejši. Seveda pa tudi tukaj upoštevamo načela dobrega oblikovanja in ne pretiravamo z barvami in vsebinami oziroma slikami.

Značilnosti predmeta v Moodlu

Format izgleda je seveda pomemben, vendar pa vsekakor ni edina pomembna stvar pri načrtovanju in oblikovanju spletne učilnice. V nadaljevanju bomo našteli nekaj značilnosti, ki jih lahko (ali pa tudi ne) uporabite znotraj predmeta in s tem pripomorete tako k zmanjšanju nebistvene kognitivne obremenitve kot tudi k bolj tekočemu izvajanju predmeta za udeležence.

Standardizirano poimenovanje lahko ključno pripomore k preglednosti in enostavnosti izgleda predmeta. Morda se zdi ta značilnost trivialna pa to vsekakor ni – zelo je pomembno, kako poimenujemo poglavja in dejavnosti za boljšo preglednost. V splošnem si želimo biti karseda dosledni pri poimenovanju vsebin učilnice in se držati merila, ki si ga zastavimo. Na primer, če uporabljamo osnoven format poglavij ne pustimo privzetih imen (Poglavje 1, Poglavje 2, Poglavje 3, …) saj niso prav nič povedna. Namesto tega si omislimo boljša vendar smiselna imena, recimo: 1. Teden: spoznavanja, 2. Teden: Osnove, 3. Teden: Teorija, itd. Tako lahko udeležencem pomagamo pri lažjem krmarjenu znotraj spletne učilnice.

Opisi so prav tako lahko moteči ali pa nemoteči dejavniki. Vsaka dejavnost znotraj učilnice namreč dovoljuje dodajanje opisa – kar pa ne pomeni, da ga vedno tudi dodamo. V večini primerov je odločitev o dodajanju opisa odvisna od vrste snovi, ki jo imamo, oziroma od vrste naloge, ki jo podajamo. Pri tem je seveda smotrno tudi premisliti, kako pomembno je, da udeleženec vidi opis takoj, ko odpre dejavnost – če to ni ključnega pomena, lahko opis tudi izpustimo. Vsak posamezen predavatelj seveda običajno najboljše pozna svoje učence in kakšen način dela jim ustreza – zato je pomembno, da imajo tudi opisi svoj pravi namen.

Zaključevanje dejavnosti je prav tako funkcionalnost spletnih učilnic, ki lahko bistveno pripomore k boljši organiziranosti predmeta. Tako lahko na zelo preprost način določimo, kaj je potrebno, da učenec zaključi neko dejavnost. Zaključevanje dejavnosti lahko poteka v večih stopnjah – lahko nimamo nikakršnih omejitev pri zaključevanju, lahko pa dodamo ocene (oziroma minimalno oceno), ki jo mora učenec doseči, da opravi dejavnost. Prav tako kot prej je tudi tukaj pomembna doslednost pri uporabi te funkcionalnosti – ne uporabljamo je vsepovprek, če to ni potrebno. Poleg tega pa še splošen nasvet: če običajno ne uporabljate funkcionalnosti zaključevanja dejavnosti lahko v nastavitvah tudi izključite prikazovanje kljukic za dejavnosti (“Do not indicate activity completion”) in se s tem izognete nepotrebnim simbolom oziroma vsebinam znotraj spletne učilnice.

Omejen dostop do dejavnosti je še ena funkcionalnost, ki lahko pripomore k ureditvi spletne učilnice. Še več kot to pa omogoča skoraj celoten nadzor nad potekom učenja. Omejitev dostopa lahko uporabimo na več načinov, vendar pa je najbolj pogost med njimi prav način, da učence primoramo, da najprej naredijo dejavnost A in nato šele dejavnost B. S tem lahko na primer zahtevamo, da učenci najprej preberejo članek, preden se lahko lotijo naloge ali pa se udeležijo predavanja. Ali pa, da morajo učenci preden nadaljujejo na naslednje poglavje najprej opraviti kviz iz trenutnega poglavja. Vendar pa to ni edini način uporabe omejenega dostopa. Z omejim dostopom lahko tudi ločimo skupine učencev, ki lahko dostopajo do določenih dejavnosti, ali pa celo nudimo vsebino na podlagi izbranega jezika učenca (če seveda ponujamo večjezikoven predmet). Vsekakor pa pride ta funkcionalnost v poštev pri omejevanju vsebin, ki so nemudoma vidne udeležencem – tako je načeloma udeležencu lažje, če vidi stvari zaporedno in jih dela postopoma kot pa če vidi vse naenkrat in je zasut z informacijami.

Filtri so prav tako uporabna funkcionalnost, upravlja pa jih (načeloma) na ravni spletne strani skrbnik strani. Vendar pa jih lahko upravljamo tudi na ravni dejavnosti oziroma vsebine predmeta. Tako lahko znotraj predmeta izključimo samodejno vgradnjo videoposnetka (če želimo recimo vstaviti zgolj povezavo, to storimo preko Multimedia plugins filter) samo za ta predmet. Še en izmed uporabnejših filtrov je Activity names auto-linking filter, ki poskrbi za to, da se znotraj spletne učilnice istoimenske dejavnosti povežejo – če torej nekje v predmetu omenimo aktivnost, ki je bila že opravljena, bomo s tem poimenovanjem tudi ustvarili povezavo na to dejavnost. Tako lahko poenostavimo krmarjenje znotraj spletne učilnice in se izognemo nepotrebnemu sprehajanju navzgor in navzdol po strani.

Skrite dejavnosti prav tako lahko bistveno pripomorejo k preglednosti in hkrati urejenosti spletne učilnice. Tako lahko na primer s to funkcionalnostjo na glavni strani predmeta skrijemo neko dejavnost – torej učenci ne morejo neposredno dostopati do nje – lahko pa jo vseeno posredujemo udeležencem za sodelovanje, četudi je sami ne vidijo.

Nenazadnje pa je kot vedno pomembna doslednost. Skušamo biti karseda dosledni pri ustvarjanju spletne učilnice, kar velja tudi za izbiro dejavnosti, funkcionalnosti in morebitnih vtičnikov ali načel opisanih v tem prispevku. Ena izmed funkcionalnosti, ki lahko pripomore k doslednosti je dupliciranje oziroma kopiranje bodisi posameznega poglavja ali pa kar celotnega predmeta – tako ohranimo izgled spletne učilnice in hkrati prihranimo na času – kjer nato samo spreminjamo dejanske vsebine in informacije, oblika pa ostaja ista. V vsakem primeru pa doslednost bistveno pripomore k zmanjšanju nebistvene kognitivne obremenitve.

Vsekakor ustvarjanje dobre in učinkovite spletne učilnice terja tako energijo, čas in voljo snovalca. Vsekakor pa ne rabimo biti mojstri teorije kognitivne obremenitve, da se držimo osnovnih načel dobre postavitve spletne učilnice. Kot že večkrat omenjeno je glavni cilj zmanjšanje nebistvene kognitivne obremenitve in povečanje primerne kognitivne obremenitve.

Predlagamo tudi, da se morda pred snovanjem spletne učilnice poslužite metode lista in svinčnika – načrtajte, kako si predstavljate izgled svoje spletne učilnice, premislite kako bo potekalo dostopanje do inforamacij in v kakšnem zaporedju si informacije sledijo. Premislite, kako bodo organizirana poglavja in kakšen tok želite, da ima vaša spletna učilnica (linearen, preko zavihkov, …). Seveda pa vedno pri urejanju spletne učilnice upoštevamo tudi lastnosti učencev, ki bodo to spletno učilnico konec koncev najbolj uporabljali, saj je njim tudi namenjena.

Glavni vir prispevka: https://moodle.com/news/understanding-cognitive-load-theory-for-better-online-course-design/