Rešitve

V računalništvu poznamo vizualno programiranje, kjer program sestavljajo elementi, nato pa programsko okolje te elemente pretvori v strojno kodo. Običajno začnemo z učenjem vizualnega programiranja, saj si učenci lažje predstavljajo delovanje njihovega programa, pa tudi samo sestavljanje programa je lažje, saj pri vizualnem programiranju običajno zlagamo elemente skupaj in tako ne potrebujemo nobenega predznanja o sintaksi (nabor vseh možnih besed, ki tvorijo ukaze).

Tudi pri vizualnem programiranju obstajajo različna orodja, ki so primerna za različne stopnje predznanja in splošno znanje učencev (branje, pisanje, tuji jeziki itd.). Pri nekaterih so elementi opremljeni s slikami, pri drugih pa je na njih napisano kaj posamezen element naredi.

Primera vizualnih programskih orodij opremljenih s slikami sta Kodu in LightBot. Ti so bolj primerni za mlajše učence, ki še ne znajo brati oziroma ne znajo jezika v katerem je programsko okolje postavljeno.

Druga vizualna programska orodja so, kot zgoraj omenjeno, sestavljena iz blokov, kjer je namesto sličic zapisano, kaj določen element naredi. Primeri takšnega okolja so Alice, Blockly, Scratch, Snap!, App Inventor, Agent Cubes.

Nekatera vizualna programska orodja pa omogočajo pisanje kode, kjer lahko poleg tekstovnega vmesnika (leva stran slike spodaj), vidimo tudi vizualno izvajanje kode (desna stran slike spodaj). Tak način vizualnega programiranja lahko zasledimo pri igri Jeroo.

Vizualna okolja so super izbira pri samih začetkih programiranja ali pri samoučenju. Vseeno pa obstaja veliko različnih orodij, ki podpirajo tudi nekoliko naprednejše oblike programiranja in so bolj primerna za osnovnošolce kot tudi srednješolce. Sigurno pa se najde tudi kakšen predšolski otrok, ki bi lahko uporabljal naprednejša orodja in se v njih dobro znašel. Tak način spoznavanja z osnovami programiranja poglablja razumevanje delovanja programskih jezikov, kar pride še kako prav pri nadaljnjem učenju sintakse oziroma naprednejših programskih jezikov.