Novice

Sodelovalno učenje je učni pristop, ki temelji na delu v skupinah, kjer deležniki skupaj delijo ideje in rešujejo različne probleme. Hkrati pa deluje kot pozitivno in ustvarjalno okolje, kjer so udeleženci izzvani tako socialno kot čustveno, da delijo svoje ideje in jih zagovarjajo, hkrati pa poslušajo ideje drugih in jih kritično vrednotijo. Glavna razlika med tem pristopom in tradicionalnim transmisijskim pristopom je ta, da se paradigma podajanja navodil in izvajanja aktivnosti iz učitelja prenese na učence. Tako je pri tem pristopu bistveno sodelovanje med udeleženci in vzajemno vrednotenje.

Sodelovalne učilnice, bodisi tradicionalne ali pa preko spleta, spodbujajo učenje ob povratni informaciji učenca in aktivnem delu z učnim gradivom. Izvajalci tega pristopa se ga poslužujejo še v drugih sferah življenja, kot so delovni sestanki, v različnih skupnosti ali pa celo kot način življenja in soočanja z drugimi ljudmi.

Sodelovalno ali skupinsko učenje?

Sodelovalno in skupinsko učenje imata kar nekaj podobnosti, hkrati pa se v določenih ključnih vidikih razlikujeta. V prvi vrsti definiramo, kaj naj bi sodelovalno oziroma skupinsko učenje sploh pomenilo.

Obstaja več definicij skupinskega učenja, ki pa so med seboj sorodne. V skupinskem učenju je ideja, da ima vsak izmed udeležencev v naprej postavljeno nalogo, ki je del celote, za katero je odgovoren, da je dobro narejena. Delo posameznika poteka pod vodstvom in nadzorom učitelja. V sodelovalnem učenju pa se lahko učenci sami dogovorijo o razporeditvi vlog in nalog znotraj skupine, pri čemer pa je bistvo tudi v tem, da si medsebojno nudijo pomoč pri učenju in razumevanju učnega gradiva. V tem primeru učitelj ne postavi pravil, temveč se skupina samostojno organizira. Smith (1995) definira skupinsko učenje kot “skupno delo za dosego skupnega cilja”, medtem pa je sodelovalno učenje definirano kot “metoda, ki implicira delo v skupini dveh ali več deležnikov za dosego skupnega cilja pri čemer pa se upošteva doprinos vsakega posameznika celoti” (McInnerey in Robert, 2004).

Oba pristopa torej vključujeta skupen cilj, vendar pa imata drugačne pedagoške pristope in končne cilje. Cilj skupinskega učenja je, da se vsi naučijo načrtovanega, strukturiranega in obveznega znanja in hkrati izboljšajo svoje veščine za delo v skupini. Na drugi strani želi sodelovalno učenje pomagati učencem priti do zastavljenega skupnega cilja in njihovih osebnih ciljev, pri čemer pa privzame, da se učenci učijo z raziskovanjem, odkrivanjem in razvijanjem vsebin.

Teorije sodelovalnega učenja

Da bi bolje razumeli sodelovalno učenje, se je potrebno vrniti na začetek in si ogledati različne teorije sodelovalnega učenja. Vsem je seveda skupno to, da je učenje po naravi socialno. Do učenja pride skozi sodelovanje z drugimi učenci, poskušanjem reševanja problema in stremenju k razumevanja sveta okoli nas. Spodaj opišemo nekaj vodilnih teorij sodelovalnega učenja.

Razvojna teorija Leva Vigotskega

Razvojna teorija sovjetskega teoretika in psihologa daje poudarek na pomembnosti socialne interakcije za dosego učenja in mišljenja. Vigotski je verjel, da do učenja ne pride brez znanja o socialnem in kulturnem kontekstu in hkrati, da skupnost pomembno vpliva na ustvarjanje znanja. Eden izmed pomembnejših konceptov njegove teorije je območje bližnjega razvoja (Zone of Proximal Development, ZPD). Ta pravi, da si lahko znanja in veščine človeka predstavljamo kot območja, pri čemer imamo območja tistega kar človek zna in ve in tistega česar ne ve in ne zna. Po njegovo teoriji obstaja še tretje območje, ki ga je poimenoval območje bližnjega razvoja. V tem območju so potencialni za novo znanje človeka oziroma učenca, vendar pa pri temu potrebuje vodenje, da pride do tega znanja.

Vigotskega priznavamo kot očeta socialnega konstruktivizma zaradi njegovega dela v povezavi z družbenimi odnosi in človeškim razvojem. Tudi Moodle LMS (sistem za upravljanje učenja) je osnovan na teoriji socialnega konstruktivzma, kjer imajo predmeti skupine učečih se, kjer le-ti konstruirajo in delijo dele svojega znanja v dani družbeni situaciji.

Piagetova teorija kognitivnega razvoja

Jean Piaget je bil švicarski psiholog, čigar glavno raziskovalno področje je bil otrokov razvoj. Njegovo raziskovanje je temeljijo na ideji kognitivnega razvoja na osnovi shem, ki jih je opisal kot enota znanja, ki jo ljudje uporabljajo za razumevanje sveta okoli nas. Več takih shem se združi v skupek shem, pri čemer je globina in številčnost shem neposredno povezana s kogntivnim razvojem. Piaget trdi, da si učenci skozi učenje oblikujejo predstavo in razumevanje sveta okoli njih, pri čemer pa se to razumevanje in predstava popravljata glede na njihove izkušnje. Skupek shem je gonilo za razumevanje, ki ga pridobijo s pomočjo nastanitve in asimilacije znanja in izkušenj.

Nastanitev je proces sprejemanja novih informacij v okolju in spreminjanja že obstoječih informacij, da se prilegajo novim informacijam. To je pomembno, ker določa, kako bodo ljudje sprejeli nove koncepte, sheme in znanja.

Asimilacija je način, kako ljudje zaznavamo nove informacije in se jim prilagajmo. To je, ko se soočimo z novimi infomracijami, vendar pogledamo stare informacije, ki smo jih shranili, da bi interpretirali nove.

Pri tem je pomembno izpostaviti, da skupek shem zadostuje le pri asimilaciji, medtem ko pri nastanitvi doživi spremembe zaradi pridobitve novih informacij. Piaget razlaga, da je temu tako zaradi nuje po ravnovesju, kjer otrok s pomočjo skupka shem doseže asimilacijo večine novih informacij. Do nastavitve pa pride, ko je to ravnovesje porušeno iz česar otrok pridobi novo znanje. Oba procesa se zgodita pri aktivnem učencu, ki je vključen v fizično in socialno okolje.

Keganova teorija kognitivnega razvoja

Ameriški psiholog Robert Kegan je trdil, da je kognitivni razvoj ljudi zvezen, neprekinjen proces, ki se ne zaključu s 25 letom (kot je veljajo prej). Dal je pomembnost prestopu, ki ga ljudje dosežejo iz subjektivnega v objektiven okvir, za katerega trdi, da je glavni dejavnik pri kognitivnem razvoju. V subjektivnem okviru ljudje niso zmožni samorefleksije vendar pa lahko oblikujejo prepričanja, vedenja in predstave o svetu. Medtem pa so v objektivnem okviru ljudje sposobni se ločiti od koncepta z namenom objektivnega vrednotenja. Na tej točki pride do stvaritve neodvisnega jaza poleg karakteristik modrosti in zrelosti. To omogoča ljudem, da so bolj družbeno zavedni in se znajdejo v družbi in odnosih, ki jih oblikujejo. Poenostavljeno je Kegan trdil, da je del prehoda v odraslost prav prehod v višji del razvoja, ki pa je ravno objektivni okvir.

Vir prispevka: https://moodle.com/news/collaborative-learning-strategies-moodle-workplace/

Vir naslovne slike: https://pixabay.com/vectors/classroom-cooperative-learning-1297779/ (CC)